Kolumna / : Türkova dilema

Danilo Türk se je iz relativne anonimnosti povzpel kot meteor. Še pred letom je bil profesor na pravni fakulteti, ki se je nekoliko razočaran vrnil iz OZN, danes je predsednik republike z vrtoglavo visoko stopnjo priljubljenosti. Toda ali bo tako priljubljen tudi ostal? Predvsem pa: ali bo za sabo pustil kako sled?
Včeraj je v parlamentu govoril o ustavnem sodišču in položaju pravosodja nasploh. Ta kolumna je bila oddana dva dni prej, vendar je bilo mogoče pričakovati, da bo nastop razumen.
Toda le nekaj tednov prej je predsednik predlagal nove kandidate za ustavne sodnike. Ustavno sodišče je tako dobilo zasedbo, ki mu bo zanesljivo zmanjšala avtoriteto. Torej: lepo Türkovo načelno govorjenje in konkretna poteza, ki bo slabo delovala vrsto let v času, ko bi zelo potrebovali spoštovanega, umirjenega varuha ustavnosti.
Ta predsednikova doslej daleč najpomembnejša odločitev pušča slab okus po taktiziranju in oportunizmu. Morda je vsebovala tudi kalkulacijo, da mu v široki javnosti ne bo pobrala veliko naklonjenosti; sestava ustavnega sodišča ni ljudska tema.
Zakaj pravzaprav je Türk tako priljubljen?
Eno je to, da je bil neposredno izvoljen. Ljudstvo ga zato čuti kot svojega, na položaju pa je še premalo časa, da bi se mu morebiti zameril.
Pomembnejše so seveda predsednikove osebnostne lastnosti. Med njimi ni malo odlik.
Türk je zelo ambiciozen politik z močno željo po nastopanju in uveljavljanju. Na svojo funkcijo se zdi ponosen. Je inteligenten, izobražen, spozna se na mednarodne razmere; kot izkušen diplomat in značajsko bi bil zanesljivo bistveno boljši zunanji minister od Rupla. Ker se hitro uči, je vedno bolj doma tudi v domačih zadevah.
Nastopa za naše razmere odlično. Zbuja vtis sproščene resnosti, govori natančno, zna se smehljati, na obrazu mu ni videti slabih čustev (pogostih pri mnogih drugih politikih), pač tudi zato, ker je zelo obvladan in v politiki tako svež, da v njej uživa. Seveda pa v vse njene prisile in grdobije že zaradi drugačnega, po svoje udobnejšega položaja ni potegnjen tako brez preostanka.
Tretja pomembna sestavina predsednikove priljubljenosti je, da ga ljudstvo še zmeraj dojema kot nepolitika. Ta element bo sčasoma zbledel, a zdaj še deluje.
Predsednik bo tako dojemanje najbrž povezal z metodičnim negovanjem nadstrankarskega imidža. V tem bo imel, ker je politični novinec, prednost pred Kučanom in Drnovškom, dolgoletnima politikoma. Nadstrankarski status je za predsednika načelno zaželen in mu daje večjo veljavo, kot če je izrazito vezan na en politični tabor ali celo posamično stranko. To velja zlasti za čase, ko ima politika v javnosti nizko ceno.
Krčevit trud za nadstrankarski ali celo nadideološki status pa se lahko pokaže tudi kot past. Če sega tako daleč, da se predsednik ne upa izrekati o pomembnih rečeh (ki so tako ali drugače vedno politične), lahko hitro postane jalov - gluh in slep za družbene dileme in brez vpliva na reševanje iz teh dilem. S tem samega sebe obsodi na nepomembnost.
Toda v kočljivem položaju je tudi angažiran predsednik. Če je kritičen na levo in desno, se lahko hitro zameri obema političnima poloma. Njegov prvi sogovornik je sicer ljudstvo; iz njega, če je priljubljen, črpa svoj vpliv na politiko. Toda ta priljubljenost je za vpliv na sprotno politično dogajanje vredna malo, če je predsednik s politiko popolnoma sprt.
Pameten predsednik republike, ki si želi avtoritete in vpliva, bo torej nastopal ne prepogosto, zmerno, a po potrebi vsebinsko ostro, predvsem pa načelno - ad rem, ne pa taktizersko, populistično ali po političnih simpatijah. Po logiki stvari bo hočeš nočeš večkrat dregnil v oblast kot v opozicijo. Vse to zahteva veliko političnega občutka. Ali je res načelen, pa lahko razkrije samo čas.
Kako sodi v opisano shemo Danilo Türk?
V nekaterih pogledih se zdi skoraj idealen. Priljubljen je, to pa je prvi pogoj za to, da lahko vpliva na politiko. Je izkušen diplomat, ki zna posredovati in blažiti konflikte, in resen človek, ki v marsičem že zdaj deluje bolj profesionalno od številnih politikov. Njegova mrzlična dejavnost govori, da hoče biti aktiven predsednik.
Tu pa se začenjajo dvomi. Dvomljivci mislijo, da predsedniku manjka trdnih prepričanj, ki bi jih bil, če gre za pomembne stvari, pripravljen brezpogojno zagovarjati. Zato domnevajo, da bo taktiziral, uravnoteževal in se prilagajal prevladujočim stališčem. Podlago za to vidijo v njegovem dosedanjem oportunističnem ravnanju - ustavno sodišče, cincanje glede rezidence, minoriziranje problemov iz skupne preteklosti ob srečanju z italijanskim predsednikom kljub siceršnji Napolitanovi agresivnosti, stavki kot »zadovoljen sem s stanjem (vojske), želim pa si, da bi bil še bolj« (pri čemer je z vojsko velik križ), izjave, ki so lahko tudi kritične, a obvezno opremljene s toda, če, po drugi strani ...
Stvari navadno res niso enoznačne. So pa tudi take, o katerih je včasih treba reči nedvoumno besedo, predvsem pa ne molčati. Vzemimo drastičen primer: bližnje volitve, od katerih je v marsičem odvisna prihodnost Slovenije. Za predsednika bi bilo po svoje samoumevno, da bi se o njih izrekel. To narekuje tudi množica znamenj, da država naglo tone v krizo. Hkrati dosedanja praksa in Türkova dosedanja drža govorita za to, da se ne bo izrekel. Molk dileme ne bi odpravil, sprejeti pa bi ga bilo mogoče z razumevanjem.
Toda tu so tudi posamične sestavine sedanje vladavine kot (prikriti) neoliberalizem, protitajkunska vojna, medijska svoboda, klientelizem, ključno vprašanje meritornosti ... Ob takih stvareh predsednikov molk ali relativiziranje, kar je včasih še slabše od molka, ni več razumljivo. Če se bo Türk takim vprašanjem izmikal, iskal ravnotežja, pretirano prisluškoval razpoloženju politike in ljudstva in se nasploh samoomejeval, bo postavil ostre meje svoji avtoriteti in vplivnosti. Ne bo nikakršen orientir v časih zmede, kar je pravzaprav poglavitna vloga predsednika. Pri tem je jasno, da ne more voditi križarske vojne proti vsemu in vsem.
Za dokončno sodbo je prezgodaj. Za zdaj sta tu dejstvo, da je Türk izkušen diplomat s političnim talentom, in vtis, da je značaj, ki se nagiba k pretiranemu glajenju, s tem pa dušenju, ne reševanju problemov. Potrebe po tem ni, tudi s stališča njegove kariere ne. Ima dovolj kvalitet za samozavest, izvoljen je neposredno in vsaj v tem mandatu tako rekoč neranljiv. Torej si lahko privošči avtentičnost, neuravnoteževanje in načelnost.
To je za politika privilegij. Če ga ne bo izrabil, bo velik predsednik samo fizično. Bo zgolj ceremonialni mojster republike.