Film / Odpleši svoje sanje - Na ulici

zelo proti +

Težkih nog naokrog.

Če je ameriški najstnik problematičen, saj veste, na robu delinkvence, ga pošljejo na prevzgojo - v Tokio. Če pa je problematična ameriška najstnica, jo na prevzgojo pošljejo v Taksas. Kam pa? Fanta pošiljajo k očetom, punce pa k tetam. Nekaj takega se v filmu Odpleši svoje sanje - Na ulici, nadaljevanju minornega hita Odpleši svoje sanje, zgodi Andie (Briana Evigan), energični, temperamentni članici plesne skupine, ki javne površine, vključno z ulicami in metrojem, spreminja v svoje hip-hop plesišče, kar počne zelo agresivno, napol ludistično. Ljudje, zaljubljeni v red in sprivatiziranost javnega prostora, vse te elegantne, akrobatske, napol kaskaderske plesalce doživljajo kot motnjo. Njihov ples je protest, v katerem pa vam ni treba videti preveč, le klic na pomoč, ki ga družba z veseljem usliši. Ko gre za Andie, njen klic na pomoč usliši ugledna, etablirana plesna šola, ki sklene, da bo njen talent socializirala - da mu bo torej vzela tisti protestni, asocialni, subverzivni naboj. Njen talent je motnja, dokler je dereguliran - treba ga je regulirati, udomačiti, »profesionalizirati«, pa bo sprejemljiv. Njeni plesni koraki postanejo umetnost, ko izgubijo družbeno, angažirano, polemično razsežnost. In film, sicer manj pametnejši brat filmov Flashdance, Footloose in Breakdance, ne skriva, da o družbi nima kaj reči, le o plesnem talentu, ki pa potrebuje dež, da bi sploh kaj rekel.
(štarta 30. aprila)