Knjige / Florin Lăzărescu: Naš posebni poročevalec

+ +

Imperij pripovedovanja

Roman Naš posebni poročevalec svoj razpršeni zgodbeni skelet ter pripovedne mrtvice in meandre črpa iz brezmejne in ničemur zavezane imaginacije, s katero potem še enkrat in z rahlimi odkloni, ali pa s komentarjem, preigrava in priklicuje mesta iz literarne tradicije, morda nekatera slovenskemu bralcu tudi ne ravno najbližja. Nabor je kar najširši, od Kristusove legende do izbranih poglavij iz pravoslavne tradicije in naukov cerkvenih očetov, v katerih ne manjka čudežev, rahlo razvlečenih pravljičnih elementov in obveznega zasuka v polpreteklo, ceausescujevsko dobo. To jo zaznamujejo vsesplošno ovajanje in zasledovanje, prisila nad drugače mislečimi, pa tudi nekateri čisto sodobni pojavi in nategi, ki jih poznamo iz raznih žanrov okultnega tiska in medijev, ki se ukvarjajo z alternativnimi znanostmi, čudeži. Glavna oseba je čudakar, Antonie, zaposlen v uredništvu časnika in eden tistih, ki delajo novinarsko napako za napako, vendar se te slej ko prej izkažejo za prodajno učinkovite; udeležen pa je tudi v romunski tranzicijski sedanjosti. Verjetno je ravno ta del, tudi zaradi humorja, s katerim so popisani zagate prehoda pa tržni prijemi v uredništvu, načini vladanja, zmuzljive komunikacijske metode nove oblasti, med boljšimi.

Poln je pretiravanja in soočanja družbenih protislovij in zmešnjav, od arabskih teroristov do ciganskih dilerjev, tudi in kolikor sedejo na ta naš nepregledni in kaotični zdaj. Sicer pa je takšno mešanje ravni pripovedovanja in jezikov, priklicevanje in sprevračanje tradicije tisto, kar je prevladovalo in/ali je bilo najbolj reprezentativno v slovenski prozi v sedemdesetih letih, recimo z Emilom Filipčičem, Branetom Gradišnikom, Dimitrijem Ruplom ali Frančkom Rudolfom, v osemdesetih pa v krogu grosupeljskih neoludistov, recimo Gorana Gluvića. Tako se nam zdi, da je Naš posebni poročevalec zastarana literarna replika takratnega dogajanja. Ne zaradi zaostanka, takšno pisanje se pojavi vedno takrat, ko sta humor in brezmejna zajebancija edini možni način družbenega delovanja, hkrati pa kažeta sproščen, nedogmatičen in osvobojen pogled na svet. Vsakič gre za tisto posmehljivo držo, ki se zaveda, da ne more nič spremeniti, vsaj na boljše ne, se pa pri tem iz distancirane pozicije zajebava nad lastno pridobljeno pisateljsko svobodo in bruhajočo imaginacijo, katere skrajne meje pravzaprav preverja. Kadar naleti na dovolj duhovitega in malce manj zahtevnega bralca, je lahko učinek čisto sproščujoč in udari naravnost na žlezo za humor, vendar je ta roman preveč poljuben in nametan. Iztegnjeni sredinec, ki čudežno izgine z ene od relikvij in je rdeča nit, ki zveže kar nekaj nabrkljanih epizod, torej hvaležno vračamo.