“Prostovoljno” slačenje

Poseg v človekovo in delavčevo integriteto

V novomeškem domu upokojencev so se lotili iskanja tatu, ki naj bi enemu izmed varovancev ukradel 20 evrov, na zanimiv način. Očitno so kraje pogostejše, saj direktorica Milana Dular pravi, da »stanovalcem izginjajo predmeti in manjše vsote denarja, kar nehote meče sum na vse zaposlene. Ti so že dalj časa zahtevali in prosili, da se storilcu pride na sled. Večkrat smo zaprosili za pomoč policijo, vendar storilec v nobenem primeru doslej še ni bil odkrit. Ker gre za manjše vsote, bi morali prijave vlagati stanovalci sami, ti pa zaradi svojega zdravstvenega stanja ali starosti to težko storijo«.
In v domu so se odločili, da bodo tatu sami našli. Najprej so lucidno sklepali, da domnevni oškodovanec ne razlikuje vrednosti bankovcev, in ker se je pritožil, da pri vsoti 100 evrov pogreša dvajsetaka, sta vodja oddelka in socialna delavka sklenili narediti konec krajam. Sklicali sta zaposlene, jim naročili, naj obrnejo žepe na delovnih haljah, nato pa, ker jih je imelo več v žepih denar, še, da se slečejo. Za tako drastičen ukrep sta se po mnenju Dularjeve odločili zato, ker so sami »zaposleni vodjo oddelka že pred tem prosili, naj zadevo enkrat skupno razčistijo, saj sum pada na vse in povzroča slabo voljo«.
Potemtakem so zaposleni v »akciji iščemo tatu« sodelovali povsem prostovoljno, obrnili so žepe, se slekli do spodnjega perila, očitno pa se za naslednji korak, da bi denimo »domski kriminalisti« pregledali še telesne odprtine, kot to počno pravi kriminalisti, vendar niso odločili.
Na videz je dogodek v novomeškem domu upokojencev »nepomemben«, saj ga želijo akterji zgodbe minimizirati, molči tudi delovna inšpekcija, vendar se odpira vprašanje, kaj vse se dogaja za stenami takšnih ustanov. Slačenje, prostovoljno ali ne, v novomeškem upokojenskem domu je poseg v človekovo in delavčevo integriteto.