urejanje »
https://www.mladina.si/45509/ljubezen-v-barceloni/?f=uhhugzpgseay77udae7huvzaz17zuv

Film / Ljubezen v Barceloni

Vicky Cristina Barcelona, 2008 Woody Allen

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 48, 27. 11. 2008

zadržan +

/media/www/slike.old/mladina/kinoljubezen_v_barceloni.jpg

 

To doživeti in umreti.

Woodyja Allena je New York tako upehal, da se je po Melindi in Melindi lokacijsko preselil v London, kjer je najprej posnel Match Point, ki je izgledal tako, kot da ga je posnel nekdo drug, kak aficionado filmov noir, recimo John Dahl, in potem še Scoop in Cassandra's Dream. No, slednja sta izgledala tako, kot da ju je posnel slepec. Čas je bil, da se Woody Allen, ki že od nekdaj verjame v zveličavnost lokacije (New York, New York!), spet lokacijsko preseli. Točno, v Ljubezni v Barceloni, ki je odprla letošnji LIFFe, se - ne ravno osebno, vendar relativno duhovito - preseli v Španijo, v Barcelono, ki za dve ameriški turistki, Vicky (Rebecca Hall) in Cristino (Scarlett Johansson), polni intelektualističnega libida, napol pečenih fantazij in prokatalonskih sentimentov, postane romantično-komična verzija Krvavega hostla. Jasno, v Barcelono prideta zato, da bi ju kdo zapeljal. Da bi torej doživeli nekaj tektonskega - in potem umrli. Ne kakopak dobesedno, ampak v orgazmu, »mali smrti«. In Javier Bardem - tokrat niti poet niti paraplegik, ampak hedonistični slikar, parodija killerja - stori natanko to. Ni mu ime Anton, ampak Antonio. Čakajte, da vstopi Penélope Cruz. Ne, to ni dežela za starce, hoče reči Woody Allen, auteur-veteran, ki v Evropi išče svojo izgubljeno vitalnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Konzum

Pri levu, Ljubljana

Z levo roko

Izrael je v evropsko gospodarstvo vložil 66 milijard evrov

Zakaj Evropa genocidu ne zmore reči genocid?

Intervju

»Nekateri odseki avtocest potrebujejo širitev, ker so danes preobremenjeni«

Andrej Ribič, predsednik uprave Darsa