Knjige / Mitja Velikonja: Titostalgija

+ + + + +

Študija nostalgije po Josipu Brozu

Mitja Velikonja, najboljši slovenski poznavalec političnih mitologij, nadaljuje pot dešifriranja podob vsakdanjega življenja. V študiji o nostalgiji po Josipu Brozu na območju nekdanje Jugoslavije išče Titove odtise. Najde jih povsod, na kavnih skodelicah in na bolšjih sejmih, na reklamnih plakatih in v ponudbah turističnih agencij, v imenih lokalov, v besedilih pank bendov, na primorskih hribih, v obujanju štafete mladosti in na različnih zasebnih oltarjih, v spominskih sobah, posvečenih nekdanjemu maršalu. Ena takšna rdeča inštalacija stoji na vrtu plemenitega poslanca. Tito je pač postal pop simbol, postal je balkanski Che, pa četudi je njegova mitološka podoba, kar sicer velja za vse mite, daleč od zgodovinske realnosti.

A Velikonja stopi korak dlje od naštevanja, po njegovem mnenju je treba vprašanji, zakaj Tito in zakaj Jugoslavija, obrniti in se vprašati, kdo so naši voditelji in kam, kako naprej. Odgovor, ki ga ponuja Velikonja, je preprost. Jugonostalgični diskurz ne obuja Jugoslavije, je simulacija sanjske dežele, ki ni nikoli obstajala, je pripoved o izgubljenem raju, spomin, ki ustvarja realnost, ne reinterpretacija Jugoslavije, pač pa konstrukcija preteklosti na način, kakršna ta preteklost ni nikoli bila.

Ko so na začetku slovenskega održavljenja v nekdanjem Titovem Velenju politiki razpravljali, da bi porušili veliki bronasti kip Josipa Broza, se je na njegovem podstavku pojavil grafit: »Vi niste Titovi, Tito je naš!« In ravno za to gre, za nostalgično brikolažo kolektivnega spomina, nostalgija pa je hkrati jasno sporočilo, da je s sedanjostjo nekaj narobe. »Repolitizacija se dogaja na bolj abstraktnem, metanivoju, v utopiji,« zapiše Velikonja. Repolitizacija presega konkretne strankarske delitve, dejansko zgodovino. »Je nedoločljiva želja po boljših časih, pravičnejšem svetu in nepokvarjenih ljudeh v njem in se šele post festum naveže na kaj/koga bolj določljivega. Je jasno sporočilo sedanjosti, kakšne so njene pomanjkljivosti in kakšen bi moral biti boljši svet.« Velikonjeva študija o Josipu Brozu pač ne govori o Titu, ampak o nostalgijah po utopiji, o kraju, ki ga ni.