film / Pravičen umor

proti

Beda filozofije.

New York je spet na robu živčnega zloma, le da ga tokrat ne muči al-Kajda, ampak eden izmed največjih in najbolj utrujenih filmskih klišejev - serijski morilec. No, »serijski morilec« - neke sorte »pravičnik«, okej, vigilant, ki pobija kriminalce. Toda pozor: ne pobija »poštenih« kriminalcev, za katere je poskrbela roka pravice, ampak kriminalce, ki so se roki pravice izmaknili, in to zaradi kake povsem banalne reči, recimo zaradi napake v postopku. Vigilant jih ustreli, napiše poemo - in gre naprej. Death Wish sreča Seven. In seveda: tip je neizsledljiv. A po drugi strani, eruptivni Turk (Robert De Niro) in ležerni Rooster (Al Pacino), detektiva, ki naj bi mu sledila, se kaj prida ne trudita. Le zakaj: tip jima je simpatičen. In le zakaj jima ne bi bil: opravlja pač njuno delo. Dirty Harry tega ne bi toleriral. No way! Ironično, v Pasti za inšpektorja Callahana se mu je zgodilo natanko to: nekdo začne pobijati kriminalce, ki so se izmaknili roki pravice. Dirty Harry ni ravno zadnji, ki bi se mu gabili sodniki-porotniki-eksekutorji v eni osebi, toda na koncu je vendarle šokiran, ko ugotovi, da te kriminalce pobijajo kar sami policaji. Pravičen umor, povsem inertni postvročinski pilot za De Nira in Pacina, reciklira Past za inšpektorja Callahana, vključno z vsemi premisami, dilemami, rešitvami in twistom. Klišejev pa nameče toliko, da bi jih prebavil le fast-motion.
(Le zunaj Ljubljane)