Film / Ugrabljena

za +

Amerikanec v Parizu.

Luc Besson je Ugrabljeno, kot je zdaj že v navadi, le produciral in napisal (skupaj z Robertom Markom Kamnom, svojim stalnim koscenaristom, sicer scenaristom Karate Kida), režijo pa je prepustil enemu izmed svojih francoskih wunderkindov, Pierru Morelu, ki ima za pasom že dva silovita, žanrsko povsem elementarna Bessonova trilerja, Prenašalca in Okrožje B13. In Ugrabljena je elementarna na način, kot je bil elementaren Prenašalec: Bryanu Millsu (Liam Neeson), nekdanjemu agentu CIE, sicer ločencu, ugrabijo hčerko - Mills ponori, krene v akcijo, zlomi ugrabitelje in reši hčerko. Ko ugrabiteljem zagrozi, da bo sam prišel ponjo, če je ne vrnejo (»I will look for you, I will find you, and I will kill you«), je jasno, kakšen bo konec, toda lepota ni v koncu, ampak v poti do tja. Mills izkoristi vse trike, vse prijeme in vse skills, ko skuša povezati točke, ki ga vodijo skozi pariško podzemlje, med gangsterji, pistolerosi in albanskimi makroji, ki ugrabljajo turistke in ki prepozno ugotovijo, da so se spravili na napačno. Mills je človek misije, osamljeni vigilant, besni oče, neviden in krut kot svetopisemski Bog - predstavljajte si, da bi hčerko ugrabili Jamesu Bondu. Žanr se tu zbije v sunkovito mašino, ki odvrže vse, česar ne potrebuje. Zato tu ni nobenih digresij, nobenih zavlačevanj in nobenih ogledov Pariza - Mills nima časa za turizem. In zato tu tudi ni nobenih epskih, ekscesno podaljšanih obračunov, v kakršnih protagonist in antagonist običajno razpravljata o smislu življenja: Millsu se preveč mudi. Seks? Nehajte. Mills skuša seks preprečiti. Če bo treba, bo zrušil Eifflov stolp. In če koga muči, to stori le zato, ker mu je obljubil, da ga bo mučil, ko ga dobi. Ugrabljena se giblje v ritmu intervjuja, v katerem te pravilni odgovor ne reši.
(le v Tušu)