Nanožice MoSI

Plod slovenskega znanja in naključja

Gre za anorganske nanožice, sestavljene v verige iz atomov molibdena (vijolične sfere), žvepla (oranžne) in joda (rumeno-zelene), ki so jih izdelali na Inštitutu Jožef Stefan. Odkrili so jih po naključju. Poskus sinteze načrtovane snovi se ni posrečil, ni nastalo tisto, kar so načrtovali. Vendar so bili dovolj pozorni, da nastanka teh žic niso spregledali in vsega skupaj »vrgli v koš«, kot bi se zgodilo navadno, če ne bi nastalo tisto, kar so si želeli. Pa še v tem primeru so najprej mislili, da so odkrili nekaj drugega, in šele pozneje, po precej dodatnega raziskovanja, so ugotovili, za kaj dejansko gre. Videti so prav tako »neugledno« kot ogljikove nanocevke. Izkazalo pa se je, da imajo odlične drsne lastnosti. Če potrebujemo plastiko z dobrimi drsnimi lastnostmi, lahko te nanožice vmešamo v plastiko in to njeno lastnost izboljšamo. Druga pomembna lastnosti je prevodnost. Ustvariti je mogoče plastiko, ki prevaja električni tok. Sicer pa, kot pravi Mihailović, jih bolj zanimajo aplikacije v nanotehnologiji, torej ne samo dodajanje nanožic v neko zmes. Potencialna uporabnost nanožic MoSI pa sega tudi na področje molekularne elektronike, kjer poskušajo narediti računalniško vezje s posameznimi molekulami na osnovi nanožic MoSI. Uspelo jim je že pokazati, da se takšna vezja sestavljajo in urejajo sama od sebe in da imajo strukturo, ki je podobna strukturi nevronov v možganih. Upajo, da jim bo kmalu uspelo izdelati nekakšen računalniški procesor, podoben nevronskemu, le da bo tisočkrat manjši. Za zdaj znajo sintetizirati majhne količine teh nanožic. Dokler ne najdejo naročnika, ki bi za svoj izdelek potreboval večje količine tega materiala, je o ceni izdelave težko govoriti. Povezani so že bili z ameriško multinacionalko, zadeva je bila že v fazi poskusnih proizvodov, vendar so Američani projekt opustili. Niso se zedinili glede cene, ki bi jo morali plačati za komercialno rabo.