Pogled v daljavo onstran (vodstva) RTVS

V 21. stoletju družbeni smisel javne TV pač ne more več biti “informiranje, izobraževanje in zabava” neobstoječega “povprečnega Slovenca”.

Če seštejemo, kar lahko gledamo na »nacionalki« pod Možinovim in Guzejevim vodstvom, ne moremo ugotoviti drugega, kakor da je celota zanič in da najbrž še nikoli ni bila tako zanič. Dobro pa je ugotoviti, zakaj je tako zanič. Šele če bomo to vedeli, se lahko razmere izboljšajo pod novim vodstvom. Da bo RTV Slovenija prihodnjo pomlad dobila novo in drugačno vodstvo, najbrž nihče ne dvomi.
Tale premislek o vzrokih slabe kakovosti zdajšnjega televizijskega sporeda (težave z radijskim so enake le deloma) izhaja iz prepričanja, da demokratična družba potrebuje javna glasila, ki so čim bolj neodvisna od države (ne le od parlamenta in od pristojnih ministrstev in uradov vlade, ampak zlasti tudi od strankarskih piarovcev in aktivistov). Vsaj toliko pa morajo biti neodvisna tudi od kapitala in drugih centrov moči v državi, ki se ne prekrivajo docela z interesi posamezne stranke, to pa so v Sloveniji predvsem katoliška cerkev in nekateri interesni lobiji v gospodarstvu in negospodarstvu, šele za njimi so na primer sindikati. Čeprav zakoni sami ne morejo zagotoviti prevladujočega vpliva javnosti na programske usmeritve, pa lahko k njemu prispevajo, če si za tak vpliv prizadevajo ne le politične stranke in uradniki z neposeganjem v program, ampak predvsem vodstvo in nadzorni organi RTVS sami z aktivno programsko politiko. Njeno bistvo bi moralo biti izdelava dolgoročnega programa tehničnega, predvsem pa vsebinskega razvoja televizije do take vsebine in tolikšne kakovosti, da bi v programu lahko razpravljali o temeljnih problemih vseh družbenih področij od gospodarstva, znanosti in kulture do ohranjanja okolja in vzpostavljanja sodobnih oblik družbene solidarnosti. V 21. stoletju družbeni smisel javne TV pač ne more več biti »informiranje, izobraževanje in zabava« neobstoječega »povprečnega Slovenca«. Sodobni komercialni mediji so dovolj specializirani, da ni težko priti do nobene informacije ali oblike zabave, ki jo je mogoče prodati na trgu. Tisti, ki znajo najti informacijo, zabavo in tudi znanje, ki ga iščejo in ki si ga lahko privoščijo, v času svetovnega spleta nimajo prehudih težav. Zares težko pa je nestrokovnjakom, odrezanim od informacij, slabo pismenim, revnim, izmučenim od dela. Če pa te štiri kategorije seštejemo, znesejo več kot 100 odstotkov in je vanje vključen vsak med nami: čeprav ne živim v pomanjkanju in znam najti informacije na svojem področju, imam vseeno premalo časa in napačno znanje, da bi lahko sam hitro poiskal pravilne informacije o stvareh, kjer sem neveden. Smisel javnih medijev v današnjem času bi bil v sistematičnem preprečevanju tega, da bi tisti, ki jih je družba postavila v kot, ostali brez vednosti o tistem, kar je nujno za njihovo preživetje. Iz tega izhaja, da bi morali sistematično iskati in odpravljati bele lise v informiranosti, ki jih imamo, ker smo specialisti ali fahidioti. Temelj sodobnega javnega TV-programa ni več toliko poročanje o dogajanju kolikor nenehno strokovno neoporečno seznanjanje različnih delov družbe med seboj, odpravljanje medsebojnega nepoznavanja in nezaupanja, oblikovanje skupnega prostora razmišljanja.
Na TVS in v njenem programskem svetu se s tem ne ukvarjajo. Oboje je postavila na oblast prejšnja desna vlada. Vzrok Grimsovega zakona o RTVS, ki je za las prišel skoz referendum, je bila fiksna ideja, da je glavni problem slovenskih medijev neuravnoteženost (se pravi, premajhen vpliv desnih strank in njihove ideologije). To napačno diagnosticirano bolezen so kanili pozdraviti tako, da parlamentarna večina postavi na čelo javnega zavoda sebi naklonjeno vodstvo, ki mu »drži štango« programski svet, oboji pa skrbijo za »uravnoteženost« (merjeno s sokoljim vidom velikega vodje in njegovih opolnomočencev po modri presoji tistih, ki se spoznajo na vse na tem in onem svetu po milosti božji). Kratkovidna diagnoza je povezana s politiko kratke sape. Možina, Granda itn. so bili postavljeni na vodilna mesta, da bi kot osebe izvajali politiko »uravnoteževanja«. Guzej pa kot direktor skrbi za izpolnjevanje demagoške referendumske obljube o poceni programu. Obe obljubi postavljeni kadri izpolnjujejo po najboljših močeh, zato so za rezultate osebno odgovorni.
Zakonska rešitev in osebno izvajanje naročene politike sta najbolj škodljiva zato, ker sta nedopustno zožila perspektivo tega, zakaj sploh potrebujemo javno TV. Ne gre torej za vprašanje, ali so omenjeni dobri ljudje ali ne in ali dobro opravljajo svoje delo. Težava je, da opravljajo pretežno napačno in nepotrebno delo. Dobili smo zares cenen »zabavni« program, ki zaseda preveč najbolj gledanih terminov in s katerim TV Slovenija tekmuje s TV Golico in s Tušem, namesto s tistimi svetovnimi in slovenskimi mediji, ki oblikujejo utemeljeno javno mnenje o temeljnih družbenih vprašanjih od politike prek znanosti, šolstva in kulture do sociale, zdravstva in okolja. Dobili smo televizijo, ki je mladi sploh ne gledajo več in ki jo opuščajo tudi ljudje srednjih let in starejši v sorazmerju s stopnjo svoje izobrazbe. To pa je resen in dolgotrajen problem.
Za problem sam zdajšnje vodstvo TVS ni krivo. Direktor Guzej je nameščenec, ki dela, kar so mu naročili, kakor pač zna. Grandov programski svet si na vso moč prizadeva, da ne bi delal popolnoma ničesar, razen da daje potuho Možinovi politiki. Na grandioznost »programske« politike najbolje kažejo drobni birokratski biserčki iz poslovnika, kakršna sta izglasovani sedežni red, ki je redkim predstavnikom manjšine v svetu preprečil, da bi se med sejo pogovarjali med seboj, ali sklep, da se v zapisnik zapišejo samo sklepi sej, s čimer se prikriva beda besedovanja na sejah. Direktorja TV Možine ni mogoče obdolževati, da se ne spozna na TV ali da nima jasnih stališč. Prizadevanje, da se popravijo povojne krivice, je hvalevredno. Težava je, da je osebno prizadevanje vkomponirano v sistematičen protikomunizem, ki je razsejan po vsem sporedu nacionalne TV, njegova ideološka in politična funkcija pa je diskreditiranje političnih nasprotnikov po znani formuli: kdor ne prizna, da je za povojne poboje kriv komunizem kot tak, je tudi sam komunist in je za uboje vsaj moralno kriv kot dedič istih nazorov; v Sloveniji so na oblasti še zmeraj komunisti, in ker so zli, jih je na vsak način treba spraviti z oblasti itn. Je bilo treba preboju v Barbarin rov v Hudi Jami nameniti prvih 11 minut Dnevnika, ko pa je iskanje žrtev stalna naloga specializirane ustanove slovenske države in je bila najdba pričakovana? Sta božič in velika noč več vredna od praznika dela, da ju Možinova TV proslavlja po nekaj dni s po več urami oddaj, oddajica ali dve, namenjeni 1. maju, pa sta praviloma bolj na silo postavljeni v zvezo s praznikom ali do njega kritični ali od njega distancirani; pri onih dveh praznikih prevladuje slavljenje ali celo vznesenost, kritičnih tonov je kaj malo. Odkupljen je vsak dokumentarec o grozotah boljševikov, pozabljen pa je teror nad proletarci in komunisti, ki so ga periodično zganjale tudi »demokratične« oblasti v Evropi v 19. in 20. stoletju, od pariške komune, kjer so pobili 20.000 komunardov, prek žrtev policijskih strelov na Zaloški cesti v Ljubljani leta 1920 do povojnih pobojev premaganih komunistov po grški državljanski vojni.
Osebno je kriv, kdor dopušča instrumentalizacijo osebnih prepričanj, ki se nanašajo na pretekle travme dela slovenske družbe, za diskreditacijo političnih nasprotnikov. Zastruplja nas to, da je včasih neizrečeni, pogosto pa izrečeni credo gonje zoper komunizem v Sloveniji danes zbujanje načelnega nezaupanja zoper tiste, ki mislimo drugače. Nedopustna zožitev nalog javne TV je, da se poskuša narediti iz nje servis uradnih nagovarjalcev Slovenk in Slovencev (in na to se v bistvu zvede ideja o »uravnoteženosti«, če bi se posrečila), poleg tega in v imenu tega pa za pripomoček za popravljanje krivic.
Nikakor ni ves program TVS slab. Vendar pa so kakovostne oddaje razpršene po sporedu in pogosto postavljene v termine, ko ne morejo doseči publike, ki bi jo morale doseči. Ta problem je zdajšnje vodstvo podedovalo, vendar ga ne rešuje. Prva velika in podedovana napaka je način, kako TVS tekmuje s konkurenčno komercialko. Na izziv 24 ur je odgovorila z vsebinskim približanjem komercialki in s posnemanjem njenih prijemov, prav tako pa z že neznosnim povečanjem števila oglasov pred oddajo, med njo in po njej. Ni si prizadevala po pristopu oddaljiti se od konkurence. V zabavnem programu je potem šla še dalje in je znižala merila in ujela gledalce z manj zahtevnim okusom. To pa, žal, ni tista publika, ki jo zanima najbolj uspeli del programske strategije, namreč aktualne in polemične oddaje z gosti strokovnjaki.
Vodstvo RTVS tudi ni samo krivo, da se je znašlo v družbeni krizi, ki še poslabšuje razmere v medijih, popolnoma podleglih komercializaciji. Je pa krivo (prav toliko, če ne bolj, pa programski svet, ki ga to ne zanima), da se zaradi zoženja svoje perspektive ne ukvarja s temi problemi in si odganja publiko. Predvsem nikoli ni bilo nujno, da bi bila morala RTVS v vseh segmentih programa konkurirati komercialkam. Še manj nujno je, da gledanost kot najbolj grobo merilo uspešnosti, potrebno kvečjemu oglaševalcem, uveljavlja navznoter kot medsebojno merilo uspešnosti svojih lastnih uredništev. Najprej bi morali urednikom prepovedati razmišljati o »ciljni publiki« v enem kosu ali o »povprečnem gledalcu« (namreč: ne obstajata). Javna televizija je uspešna toliko, kolikor ljudem omogoča, da ozavestijo, katere težave imajo, in da pripelje pred kamere ljudi, ki znajo povedati to, kar vedo, na način, da jih razumejo tudi drugi, in da o skupnih problemih lahko začnemo razmišljati skupaj.
Od tod pa sledi, da je na dolgi rok edina pravilna programska politika taka, ki meri na posamezne javnosti kot na javnosti s skupnimi problemi, ki jih ne zmorejo ubesediti in reševati one same, ampak potrebujejo razumevanje in pomoč širše družbe. Taka skupnost je lahko družbena manjšina (invalidi, Romi, priseljenci iz nekdanjih republik SFRJ), manj stalna družbena skupina s posebnimi težavami (brezposelni, samohranilke, žrtve nasilja itn.), lahko pa gre za enkraten problem lokalne skupnosti ali regije, pogosto na primer v zvezi z varovanjem okolja (terminali v Tržaškem zalivu, Lafarge, Volovja reber). Vendar je bistveno, da so najaktivnejši del delnih javnosti poleg neposredno prizadetih po navadi visoko kvalificirani strokovnjaki za posamezna področja družbenega življenja. Informativni mediji v Sloveniji so preveč zaposleni s popolnoma postranskimi zadevicami iz političnega vsakdanjika (kdo bo na primer kakšno minuto prej zvedel, kateri minister bo odstopil), da bi se ukvarjali z edino resno nalogo, ki bi jo lahko opravljali v skupno dobro. To pa je dajanje medijskega prostora na voljo za razpravljanje, kjer ljudje, ki jih to prizadeva in se na to z različnih strani spoznajo, lahko spravijo skupaj različne plati poznavanja in občutenja problemov in strokovne žargone zamenjajo za skupno in javnosti dostopno govorico o teh problemih.
Drugače povedano: prihodnost TVS ni v nižanju meril kakovosti, da bi bil program »za vse«, ampak najprej v identifikaciji različnih publik in njihovih različnih programskih potreb. Po definiciji to niso »potrebe«, ki si jih izmišljajo oglaševalci. Kapital in z njim oglaševalci odmislijo realne ljudi s posebnimi, a skupnimi problemi (od plač, ki ne zadostujejo za preživetje, prek neurejenega dostopa za invalide do posebnih težav visoko specializiranih skupin, kakor sta obdavčenost knjig ali kronično nefinanciranje družboslovnih raziskav). Zanimamo jih samo posamič, kot potrošniki blaga ali storitve, ki jo kdo ponuja: kot preseki statističnih kazalcev, ne kot dejanski ljudje. TV Slovenija nas obvešča o kulturnih dogodkih, o znanstvenih pa skoraj nič. Res ne more izvajati poskusov in vse manj lahko financira kulturno ustvarjalnost. Svoje možnosti pa zapravlja, ker ni tribuna, kjer bi se javnost seznanjala s tem, kako temeljne družbene (torej naše skupne) probleme svoje lastne dejavnosti vidijo in razumejo znanstveniki, šolniki, kulturniki, gospodarstveniki. Prava naloga javne TV bi bila, dati besedo delnim javnostim, da spravijo v javnost svoje veliko znanje in izkušnje. Javnosti strokovnjakov so javnosti, ki se pomnožujejo z razpravljanjem v »internih« medijih, a zaradi javne izpostavljenosti strokovnjakov »pronicajo« v splošne medije in v druge dejavnosti. Zakaj ostaja velikanska večina težav, ki jih občutijo posamezni deli slovenske družbe, zaprta v tesne in med seboj dobro izolirane komunikacijske »predale« zasebnih pogovorov med sodelavci, znanci, sosedi? Televizijske oddaje, ki bi osvojile posamične javnosti, na primer naravoslovcev, družboslovcev, zdravnikov, učiteljev, bi s svojimi učinki na razmišljanje gledalcev segle čez rob »stroke« do »uporabnikov« ali »žrtev« njihovih »storitev«.
S stališča interesov družbe spada prevelika večina tega, s čimer se javna TV ukvarja, ko nas menda obvešča, bodisi v nepomembne družinske zdrahe in trače, bodisi v dajanje prostora »znanim osebam« za promocijo samih sebe (ne glede na to, ali so iz parlamenta ali z estrade). Televizija bo javna, ko bo imela svojo »agendo«, ne rokovnika strank, vlade in parlamenta. Dajte besedo strokovnim in problemskim javnostim, pa boste imeli ne le svojo agendo, ampak agendo javnosti, ki bo pritiskala na profesionalne politike, da ne bodo govorili le tistega, za kar so jim anketarji naračunali, da se jim najbolj splača ziniti.
Na koncu še tole: opazili ste lahko, da zdajšnje vodstvo TVS nekako sproti izginja iz tegale pisanja. Tako je tudi prav. Zdajšnje vodstvo TVS je že preteklost. Upam, da ne tudi prihodnost.