Plošče / On Fillmore: Extended Vacation

+ + + +

Vibrafon je in. To je lani na Jazz festivalu Cerkno v zasedbi Mika Reeda dokazoval Jason Adasiewicz. Takrat nas je z intenzivnim, hipnotičnim potrkavanjem zazibal v enega lepših koncertov, nič manj uspešen pa ni bil pozneje, ko ga je k sodelovanju pri novi plošči povabil eden vidnejših sodobnih trobilcev Rob Mazurek. Kako čudovito razpoloženje ust-vari vibrafon, sedaj s svojim novim, tretjim albumom dokazuje dvojec On Fillmore. In kaj ima dvojec skupnega s prej omenjenimi glasbeniki? Predvsem to, da vsi prihajajo iz Chicaga. Od tam, kjer so glasbeniki sredi devetdesetih let minulega stoletja prečili rockovska, jazzovska in elektronska izročila ter povili neko novo, chicaškemu glasbenemu miljeju lastno estetiko. Tej je v poznejših letih sicer nekoliko pošla sapa, a tisti drznejši ustvarjalci so še naprej širili svoja glasbena raziskovanja. Eden takih je tudi (vele)cenjeni producent, multiinstrumentalist in skladatelj Jim O'Rourke, ki je na prelomu milenija redno sodeloval s tolkalcem Glennom Kotchejem in basistom Darinom Grayem. Menda je bil temeljni kamen zasedbe On Fillmore položen prav v sodelovanju z O'Rourkom, sicer pa Kotche svoje bobnarsko-tolkalske kvalitete med drugim pili pri alter pop-folk-rockovski skupini Wilco, Gray pa strune svojega basa napenja tudi pri zasedbi Brise-Glace. On Fillmore je torej nekakšen stranski projekt, v katerem si dvojec dovoli več svobode in zvedavosti, bržkone pa glasbenikoma ponuja tudi večji osebni izziv. O njunem chicaškem izvoru ni nobenega dvoma. Bogato cinematično razpoloženje, ki ga glasbenikoma uspe izvleči iz forme (post)minimalističnega zvočnega snovanja, sanjavo spajanje akustičnega basa, tolkal in terenskih posnetkov, prijetno melanholično razpoloženje ... vse to so značilnosti, ki ploščo Extended Vacation postavijo ob bok tistim zanimivejšim muzikam iz vetrovnega mesta.

Podobno kot to denimo velja za O'Rourka, tudi Kotche in Gray očarata z raziskovanjem znotraj na prvi posluh tako zelo restriktivne estetike. Vse se zgodi v čisto majhnih, a natančno odmerjenih zasukih, premikih, subtilnih detajlih, kjer nič ni prepuščeno naključju. Nekateri očitki, da dvojec nekajkrat izgubi rdečo nit, se zdijo smešni. Izkušena glasbenika se snovanja lotevata osredotočeno in preprosto ne želita le ugajati, temveč bržkone tudi zaintrigirati. In tukaj se zdi priložnostno iskanje opore v chicaških zvočnih stereotipih povsem upravičeno. Nasproti jim ne postavi le same zvokovne sestave, pač pa tudi ideji tradicije in avanturizma. Vsaka od sedmih skladb z albuma je naracija zase. Vsaka pripoveduje svojo (domišljijsko) zgodbo, skrito nekje v pragozdu ali, še raje, na samotnem tropskem otočju. Enako kot pri O'Rourku, je tudi ekstremnost ploščka Extended Vacation prav v njegovi zmernosti. Nobenega napuha, gonje za presežki. Le preprosta ljubezen do glasbe.