Koliko napak prenese resnica?

Vsak vir je dober, ko je treba ljudi prestrašiti

Kredibilnost Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC) pri Združenih narodih, telesa, ki je pooblaščeno za pregledovanje ugotovitev znanosti o podnebnih spremembah in vrednotenje s tem povezanih tveganj, je v zadnjem času na resni preizkušnji. V IPCC-jevo najnovejše, četrto poročilo iz leta 2007 se je »prikradlo« precej neznanstvenih trditev, to pa je za institucijo, katere moč temelji na domnevni kredibilnosti predstavljenih znanstvenih dokazov o podnebnih spremembah in njihovih domnevno katastrofalnih posledicah, precej neprijetno.
V zadnjih štirinajstih dneh so ti dokazi, kar zadeva katastrofalne posledice, razvodeneli kar trikrat. Zlati standard znanstvene kredibilnosti je sklicevanje na recenzentsko pregledane (peer-reviewed) znanstvene članke. Od družbe najuglednejših znanstvenikov, zbranih v IPCC-ju, bi seveda pričakovali, da se tega načela držijo. Izkazalo pa se je, da so snov za četrto poročilo črpali tudi iz precej manj kredibilnih virov, na primer iz študentske seminarske naloge.
Prvi primer se nanaša na trditev v poročilu, da se himalajski ledeniki topijo še hitreje kot ledeniki drugod po svetu. Trditev izvira iz izjave enega vodilnih indijskih klimatologov, da bodo zaradi segrevanja ozračja do leta 2035 himalajski ledeniki tako rekoč izginili, leta 1999 objavljene v poljudnoznanstveni reviji New Scientist. Te trditve ni nikoli ponovil v znanstveni literaturi, prav tako je trenutni dokazi ne podpirajo. IPCC je svojo trditev zaradi razkritja napake že preklical.
Drugi primer se nanaša na trditev, da podnebne spremembe vplivajo na pospešeno izginjanje ledu z vrhov v Alpah, Andih in Afriki. V poročilu je podkrepljena z grafičnim prikazom, ta pa kot vira navaja članek iz neke gorniške revije, ki se opira na pričevanja planincev, in pa seminarsko nalogo švicarskega podiplomskega študenta, ki se opira na intervjuje z gorskimi vodniki. Skratka, gre za zbirko anekdot, ne pa za znanstvene dokaze.
Tretji primer se nanaša na trditev, da 40 odstotkom amazonskega pragozda grozi, da se bodo spremenili v nerodovitne savane. Kot vir je navedeno poročilo mednarodne okoljevarstvene organizacije WWF, ki pa se sklicuje na članek v znanstveni reviji Nature. Ta članek se ni ukvarjal z vprašanjem podnebnih sprememb, temveč s problematiko pretirane sečnje.
Če k navedenemu dodamo še blamažo zaradi elektronske pošte, ukradene z britanske univerze East Anglia, ki je lani jeseni zakuhala tako imenovano afero »Climate Gate«, vidimo, da znanosti, ki opozarja na katastrofalne posledice podnebnih sprememb, trenutno res ni lahko. Krepijo se pozivi k odstopu predsednika IPCC-ja dr. Radžendre Pačaurija, ki se mora spoprijemati ne le z očitki o neznanstvenosti »dokazov«, ampak tudi z obtožbami o konfliktu interesov zaradi njegove svetovalne vloge v multinacionalkah, med drugim pri Toyoti. Pačauri za zdaj vse pozive k odstopu zavrača. Kar se tiče napak v IPCC-jevem poročilu, sicer večina znanstvenikov še vedno poudarja, da nekaj napak ne spremeni obsežnejše resnice, priznavajo pa, da bo treba pri delovanju IPCC-ja nekaj spremeniti.