Film / Duhovi Cité Soleila

za +

Smrt v slumu.

Če si boste ogledali hardcore dokumentarec Duhovi Cité Soleila, boste videli, kako je haitski Port-au-Prince izgledal pred januarskim kataklizmičnim potresom. Toda ironično: Port-au-Prince tu ne izgleda tako, kot da je potres šele pred njim, ampak tako, kot da je potres že za njim. Orjaški slum Cité Soleil, v katerega nas potegne dokumentarec, posnet v letu, ko je predsednik Jean-Bertrand Aristide - po »puču«, »uporu«, »izgonu«, »ugrabitvi«, kakor hočete - izgubil oblast (2004), namreč izgleda tako postapokaliptično, kot da ima potres vgrajen kot del standardne opreme. Standardi - socialni, varnostni, higienski, sanitarni, izobraževalni ipd. - so tu spuščeni na nivo naravne katastrofe in izrednih razmer, toda spontana, toksična, brutalna kaotičnost tega sluma je zgolj navidezna. Vladajoča družba naredi pač vse, da tudi sam slum le reproducira njeno nedemokratičnost. 2pac, »junak« dokumentarca in voditelj ulične bande »Duhovi«, ki jekleno kontrolira svoj del Cité Soleila in ki zase pravi, da je »čista mafija« in da so njegove besede »nuklearno orožje«, je namreč prišel z Aristidom - in jasno je, da bo z njim tudi odšel. Ne le da je avtodestrukcija vpisana v njegov megalomanski zvezdniški gangsta nastop, navsezadnje, postati hoče reper, ampak funkcionira tudi kot varuh statusa quo, kot izvrševalec slumovskega »nereda«, terorja in izrednega stanja, kot podaljšana roka politike, celo Mednarodnega denarnega sklada. Je brutalen in gangsterski? Seveda. Toda to počne zato, da tega ne bi bilo treba početi državi. Gospodar sluma ni revolucionarni potencial, ampak skrbi, da do revolucije - do ljudske vstaje, do množičnega odpora, do demonstracij ipd. - ne bi prišlo. »Haiti se ne bo nikoli spremenil,« pravi 2pac, nesojeno sojeni protežiranec Wyclefa Jeana. Ko so dokumentarec začeli snemati, je bil še živ - ko so ga posneli, že ni bil več. Ali bolje rečeno: ko so ga začeli snemati, še ni vedel, da je že mrtev. In da je le še duh.
(Kinodvor)