Vztrajanje v ognju

Ni vprašanje, ali je vojna v Afganistanu izgubljena, temveč kdaj bo Nato to končno priznal

Slišati je napovedi, da varnostne razmere v Afganistanu ne morejo biti slabše, kot so. A tistih, ki to verjamejo, je vedno manj.
Že najosnovnejši podatki s prizorišča pojasnijo, zakaj: leta 2007 so talibani vzdrževali svojo stalno navzočnost na 54 odstotkih afganistanskega ozemlja. Leta 2008 je ta odstotek narasel na 72, do lani pa so talibanski uporniki svojo stalno navzočnost razširili že na 80 odstotkov države. Te podatke objavlja mednarodna ustanova The international council on security and development, ki prek svojih uslužbencev v Kabulu in najetega osebja po vsem Afganistanu redno zbira informacije o aktivnostih talibanov. Za območja z njihovo stalno navzočnostjo štejejo tista, kjer se vsak teden zgodi vsaj en napad. Herat, kjer so nameščeni slovenski vojaki, med ta območja sodi od leta 2008.
S tem ko zavezniški vojaki izgubljajo tla pod nogami, politični in vojaški voditelji članic Nata ter drugih držav, vpletenih v vojno, izgubljajo kredibilnost pred domačo javnostjo, ko poskušajo upravičiti nadaljnjo vojaško navzočnost v Afganistanu. Floskula, da smo tam zavoljo lastne varnosti, je že pred časom izgubila vso logiko in zdi se, da je edini razlog za njeno ponavljanje v pomanjkanju drugih na videz bolj smiselnih izgovorov. Izgovor, da se v Afganistanu brani demokracija, se je zrušil po lanskih poneverbah predsedniških volitev, na katerih je »zmagal« skorumpirani Hamid Karzaj.
Ko vojna izgubi svojo kredibilnost, je na pol izgubljena. A afganistanska je tudi popolnoma nesmiselna. Čeprav najvišji predstavniki Nata in zaveznikov iz tako imenovane koalicije voljnih o tem ne govorijo na glas, vlada v vrstah vojaških častnikov, vojnih obveščevalcev in zahodnih diplomatov v Afganistanu vse večje nezadovoljstvo. Zaradi napredovanja talibanov vojakom koalicije pada morala. Leta 2008 je v medije prišel memorandum, ki ga je britanski veleposlanik v Kabulu Sherard Cowper-Coles posredoval francoskemu diplomatu Françoisu Fitouju in v njem situacijo v državi opisal kot »slabo; varnostne razmere se poslabšujejo, isto velja za korupcijo in Karzajeva vlada je izgubila vse zaupanje«. Za ameriško strategijo pa je dejal, da »je obsojena na propad«. Ker je bilo pozneje v medijih objavljenih še več tovrstnih memorandumov, se zdi, da jih zahodni diplomati namerno pošiljajo v javnost. Kot je poročal nemški Spiegel, se ti predstavniki počutijo ujete v Afganistanu, obup je okužil vrste zaveznikov.
Ugledni pakistanski geopolitični analitik Tarik Ali je v intervjuju za Mladino januarja 2009 povedal: »Nemci so zelo jezni zaradi vsega skupaj, Španci se hočejo umakniti, Kanadčani so tudi že napovedali svoj odhod, Norvežani se tajno dogovarjajo o odhodu, tako da jedro zavezništva razpada in s tem tudi njihova vojna zmaga ...« Nezadovoljstvo in nezaupanje sta torej vseprisotni in očitni. Zadnji primer je prišel iz Nizozemske, ki je napovedala umik svojih vojakov v tem letu. Pred kratkim so si Nizozemci sicer za silo premislili, vendar tudi kolebanje med »gremo - ne gremo« močno načenja ugled zveze Nato, za katerega tudi generalni sekretar Anders Rasmussen trdi, da je na preizkušnji v Afganistanu.
Čeprav mnogi ameriški in Natovi poveljniki sami priznavajo, da vojne ne bo mogoče dobiti z vojaškimi sredstvi, je dejstvo, da je vlaganj v človekoljubne aktivnosti zelo malo. In to ima pogubne posledice. Po zadnjih ugotovitvah Unicefa je Afganistan za otroke postal najslabša država na svetu, v kateri se lahko rodijo. Splošna humanitarna kriza pomaga širiti sovraštvo ter upor proti zahodnim silam in prav to je ta »navzdolnja spirala«, na katero so že 2008 opozarjali zahodni vojni obveščevalci. Visoka predstavnica ameriškega Institute for Policy Studies Phyllis Bennis je pojasnila: »Vodilni ameriški politični in vojaški predstavniki se res zavedajo, da vojaška zmaga ni več možna. V Pentagonu so mi dejali, da si želijo spremeniti razmerje vloženih prizadevanj v Afganistan: le 20 odstotkov naj bi jih bilo vojaških, 80 odstotkov pa človekoljubnih. A to so zgolj besede, realnost je seveda precej drugačna. 94 odstotkov vseh ameriških vlaganj v Afganistan je vojaške narave.«
Zavezniški poveljniki pričakujejo, da bi afganistanska vojska lahko počasi prevzela nadzor nad varnostnimi razmerami. A tudi tu se poraja veliko dvomov. Vladna vojska je po osmih letih podhranjena v vseh pogledih, nima ne dovolj orožja ne dovolj pripadnikov. Največje pomanjkanje rekrutov beležijo prav v paštunskih predelih države. Paštuni pa so večinsko prebivalstvo in iz njihovih vrst tudi prihajajo talibani. Sploh pa si je težko predstavljati, da bi bila afganistanska vojska kos upornikom, če jim niso kos niti velikokrat bolj izurjeni ter opremljeni zavezniški vojaki. Tudi zadnja ofenziva v provinci Helmand, ki so jo vodili ameriški in britanski vojaki, nima veliko možnosti za uspeh, je prepričana Bennisova: »Verjamem, da to dolgoročno ne bo ničesar spremenilo, in mislim, da ne gre za osvajanje src in umov Afganistancev, ampak Američanov, ki zelo izgubljajo zaupanje v to vojno. In seveda, ne gre zgolj za Američane, temveč za prebivalce vseh držav, ki so vojaško prisotne v Afganistanu. Jasno je, da si ljudje želijo umik iz te vojne. Tako kot tudi posamične vlade vedo, da ni nobenega dobrega razloga, da bi ostali, a za njih odhod iz Afganistana ne pomeni vojaške, temveč politično težavo. Nočejo se namreč zameriti Ameriki, ki nujno potrebuje mednarodno politično podporo za vztrajanje v vojni. In tu je ta problem demokracije - ne v Afganistanu, temveč v vseh teh državah, vključno z vašo, v katerih bi se morale vlade odločiti, komu so bolj odgovorne: Ameriki ali svojim lastnim državljanom.«
Kot je v svoji, pred kratkim objavljeni knjigi Ending the US war in Afghanistan izpostavila Bennisova, je glavni problem v tej državi tuja vojaška okupacija. To je med drugim tudi splošno razširjeno mnenje med tamkajšnjim prebivalstvom. Prvi pogoj za mir je torej umik tujih vojakov, nato pa bi zahod moral začeti odplačevati svoj dolg do Afganistancev prek obsežnega financiranja človekoljubnih organizacij ter sodelovanja pri obnovi države. Hkrati bi zahod moral prepustiti Afganistancem, da sami odločijo o svoji prihodnosti v navezavi z regionalnimi partnerji, kot so sosednje države in Organizacija Islamske konference, ki bi imela legitimnost pri vodenju mirovnih pogajanj in pogajanj o državni ureditvi. »Prepričana sem, da mi ne bi bile vse njihove odločitve všeč, a ključno je, da jih Afganistanci začnejo sprejemati sami. Ni moja pravica in ni pravica moje države, da odloča namesto njih,« je še dodala Bennisova.