Glas razuma

Slovenska intelektualna elita o referendumu

Slovenija do Dubrovnika?

Boris Jaušovec
novinar Večera
»Glasoval bom za, ker bi se s tem lahko zaprlo travmatično poglavje med državama, ki predvsem na slovenski strani že vzbuja resentiment. Namreč, da nam Hrvati jemljejo nekaj, kar naj bi bilo od nekdaj naše, pa čeprav nas kot države še ni bilo. Zavrnitev arbitražnega sporazuma bi imela popolnoma nepredvidljive, celo iracionalne posledice, utrdila pa bi status quo, ki je Sloveniji v škodo, izzvala bi še pritiske mednarodne skupnosti. Ali naši ribiči danes sploh plujejo čez sredino Piranskega zaliva? Ali slovenski policijski čoln lahko glisira do mitske točke T5, ne da bi Hrvaška protestirala? Ali Joras živi v Sloveniji? Je sploh še lahko hujše? Še o tem, kako so Hrvatje sporazum z lahkoto - kar sploh ni res - sprejeli, Slovenija pa da daje na kocko vse. Hrvati so ga morali sprejeti, ker bi bil sicer njihov vstop v EU prestavljen v nedoločljiv čas. Tveganje je bilo za Hrvate večje, kajti arbitražni sporazum Sloveniji le daje realno možnost, da dobi stik z odprtimi vodami.
Ko opozicija govori o Savudriji, pa o Umagu, celo o Reki, se vprašam, kaj, za vraga, so tako malenkostni, da ne vidijo Slovenije do Dubrovnika, kot je že bilo pod Ilirskimi provincami. Če odmislimo izhodiščni datum, stanje na dan 25. junija 1991, so pač dovoljene teritorialne sanje oziroma pretenzije. In če jih imamo, naj se vsaj splačajo. Kar omenjeni pozabljajo: seveda so tedaj take sanje dovoljene v obe smeri.«
-------------------------------------------------------------------

Idioti, primitivci za lavor slane vode

Zoran Predin
kantavtor
»Škoda, da me ne morete videti, kako resno in pametno se držim, ko pišem te vrstice. Slovenija in Hrvaška sta me s svojim političnim spletkarjenjem in sprenevedanjem v zadnjih dvajsetih letih danes postavili v vlogo, da kot volilni upravičenec na referendumu sprejmem osebno odločitev o strokovni ustreznosti reševanja mejnega spora. Zdaj, ko so politiki na obeh straneh ugotovili, da jim na obeh straneh ne nasedamo več, bi radi za svojo čisto vest naša osebna mnenja!? Prav! Očitno sem dočakal dan, da lahko glasno povem, da se mi zdi, da če bi se do sosedov drugače obnašali takrat, ko so našo pomoč najbolj potrebovali, da bi si lahko takrat tudi sami narisali mejo, kamorkoli bi jo hoteli. Ampak ne, takrat smo, sebični in oholi, zapravili hvaležno prijateljstvo, ki bi nam že do danes prineslo veliko več, kot nam bo verjetno podarjeni lavor slane vode. Moje osebno mnenje? Komaj čakam, da Hrvaška stopi v EU, da spet ne bo meje med nami. Vsi naši nacionalisti, idioti in primitivci bodo čez noč izgubili svoj vsakdanji kruh in dežurno kost vsakokratnega volilnega populizma. Na Hrvaškem imam veliko prijateljev in odlično publiko, ki me ima rada kljub temu, da sem Slovenec s srbskim imenom. Tam in doma sem našel sorodne duše, ki nam je ljubezen do glasbe, literature, košarke in dobrega humorja pomembnejša od rase, vere ali nacionalnosti. Rad bi čim prej dočakal dan, ko bomo spet svoji na našem in naši na svojem. Zato bom na referendumu obkrožil ZA.«
-------------------------------------------------------------------

Delajmo tudi sami to, kar zahtevamo od drugih

Mitja Čander
literarni urednik in esejist
»Moč majhnih je vedno v pravu in demokratičnih vrednotah. In če takšen odnos do sebe zahtevamo od drugih, ga moramo tudi sami izpričevati. Nekakšna blokada ali izsiljevanje Hrvaške bi nam v mednarodni skupnosti prinesla več negativnih točk kot koristi. In še sploh če verjamemo v svoje argumente, nas arbitraže, ki poteka v skladu z mednarodnim pravom, ne bi smelo biti strah. Zato ne vidim razlogov, da bi se prepuščali neki iracionalnosti, čustvom ali emocijam, da bi opojni občutek nacionalne prikrajšanosti kompenzirali v tem mejnem sporu. Bodimo sodobna, moderna, demokratična evropska družba, ki zna reševati konflikte. Z vsemi sosedi, ne le s Hrvati, imamo izjemno kompleksne medsebojne odnose, od kulturnih do gospodarskih. Imamo prepletene človeške usode. Zaradi enega segmenta ne bi smeli dajati na kocko celotnega kompleksa. Še sploh pa ne v 21. stoletju, kjer so teritorialni spori zgolj delček celote.«
-------------------------------------------------------------------

Vojna za ustje reke Mirne

Andrej Rozman Roza
pisatelj in gledališčnik
»Mislim, da je že čas, da se ta meja določi in čim bolj na stežaj odpre. Pomembnejši kot meja bi nam morali biti dobri sosedski odnosi in skrb za skupni ekosistem. Nisem edini Slovenec, ki ima rad Jadran tudi tam, kjer je hrvaški, in bojim se, da bi mi vojna za ustje Mirne več morja vzela kot dala. Predvsem pa je tu tudi zgodovinski kontekst, znotraj katerega je sovraštvo med Slovenijo in Hrvaško voda na mlin močni in ambiciozni Italiji. In ko se že uporablja izraz kolaboracija, se resno sprašujem, kdo v tem primeru dela za tuje interese.«
-------------------------------------------------------------------

Bodimo samozavestni

Milan Kučan
bivši predsednik
»Spor je treba rešiti. Vedeti moramo, da si država mej ne določa niti ne priznava sama, pač pa si jih priznava vzajemno s sosedami, priznati pa jih mora tudi mednarodna skupnost. Sporazumevanju ne vidim alternative. Tudi če odložimo odločitev, bomo udeleženci spora isti in bosta naše argumente morali sprejeti tudi Hrvaška in mednarodna skupnost. Tudi v prihodnje ne bomo imeli trdnejših argumentov. Argumenti so dobri in upravičujejo našo samozavest, da jih bodo upoštevali tudi arbitri. Z glasom za arbitražni sporazum se odločamo za pot uveljavljanja argumentov, s katerimi bomo dobili pošteno in pravično rešitev. Ta bo izhajala iz stanja na dan 25. junija 1991, ko sta si Slovenija in Hrvaška vzajemno priznali državno samostojnost v okviru takratnih meja in tudi pravic ter iz stanja, ki ga je priznala mednarodna skupnost, ko je priznala samostojno republiko Slovenijo. Arbitražni sporazum je dober in ga je vredno podpreti.«
-------------------------------------------------------------------

Bodimo realni

Milan Brglez
politolog
»Republika Slovenija lahko z arbitražnim postopkom le pridobi, z ohranitvijo sedanjega stanja pa izgubi dobršen del tistega, kar smo 25. junija 1991 pravno (de iure) ali dejansko (de facto) imeli. Ključno je, da bomo z zavrnitvijo arbitražnega sporazuma izgubili tudi pomembno mednarodnopravno podlago, ki jo priznavajo tudi drugi v mednarodni skupnosti, za določitev teritorialnega stika z odprtim morjem. Ker je bilo že ta sporazum Republiki Hrvaški treba dobesedno vsiliti, ne vidim realističnega načina ali razloga, kako in zakaj bi v kaj podobnega še kdaj privolila.«
-------------------------------------------------------------------

Špekulantski politiki na obeh straneh

Dragan Petrovec
inštitut za kriminologijo
»Naša država je še v porodnih krčih demokracije, ko mora vsaka opozicija nasprotovati pomembnejšim odločitvam vlade. A glede na to, da nobena vlada doslej v dvajsetih letih ni bila sposobna doseči sprejemljivega kompromisa, je nujno prišlo do situacije, ko so mogoče samo še razmeroma slabe rešitve, a še vedno veliko boljše od tistih, ki jih ponuja opozicija. Po Janševih besedah bi se morali pogajati toliko časa, dokler ne bi bili v reševanju tega problema enotni. V resnici ni mogel bolj odkrito povedati svoje želje: ohranjati konflikt v nedogled in ga vselej izrabljati v notranjepolitične namene. Kdor namreč upa, da smo se Slovenci sposobni poenotiti o takih stvareh, bo čakal zaman. Slovenci, ki se pregovorno radi pravdamo, tudi na evropskih sodiščih, se moramo pač sprijazniti, da bo neko podobno telo odločalo tudi v tem primeru. Če imamo dovolj tehtnih argumentov in jih znamo dobro predstaviti (edino v tem se zdi, da smo si vsi enotni), ne bi smeli nenadoma izgubiti zaupanja v neki ugleden organ odločanja. Najpomembneje pa se mi zdi, da se spor končno reši in s tem vzame iz rok vselej špekulantski politiki na obeh straneh. Ta rezultat je celo pomembnejši od kakšnega kilometra vode ali kopnega, za katerega bi utegnili biti prikrajšani, čeprav verjamem, da ne bomo.«
-------------------------------------------------------------------

Sram me je

Ciril Zlobec
pesnik, pisatelj, prevajalec, urednik
»Če začnem že s prvo mislijo, ki se mi je najgloblje zarezala v zavest, bi dejal: Kot ob vsaki stvari se tudi zdaj, na začetku predreferendumske kampanje, razgalja vsa naša popolna nezmožnost dialoga, pogovarjanja, usklajevanja, kajti z enako strastjo, kot smo še pred kratkim, kot posamezniki in kot narod, obirali slastno kost o psih in njihovi nesrečni žrtvi, tako se zdaj izživljamo ob predlaganem referendumu arbitražnega reševanja našega spora s Hrvaško: takoj se znajdemo prav po vojaško nastrojeni v strankarske odrede slepega sovraštva, predvsem pa samopromocije v najbolj nekritični obliki. Nepristranski popotnik skozi našo lepo deželo bi pomislil, da je strastno zanikanje drug drugega naša dogovorjena oblika demokracije. Ko poslušam in gledam, kaj se dogaja, me je čisto preprosto - sram. Glasoval pa bom vseeno ZA, kajti samo v tem primeru se nam vsaj ponuja možnost, da komuniciramo sosed s sosedom kot ljudje. Tudi zato, ker se spominjam srečanja slovenskega in hrvaškega razširjenega predsedstva davnega leta 1991: sporazum o meji je bil tako rekoč že dogovorjen, ad hoc izbrana redakcijska komisija naj bi mu dala dokončno obliko, pa se je vse izjalovilo. Lahko rečem: nikoli več tako ugodne priložnosti za nas, Slovence. Kakor da se je neko prekletstvo zažrlo v nas: brez prepira ne znamo živeti. Ubogi narod: ko imamo polna usta strupene sline, se najpogosteje sklicujemo nanj.«
-------------------------------------------------------------------

Nasprotniki arbitraže zavajajo volivce

Borut Bohte
mednarodni pravnik
»Na referendumu bom glasoval ZA, ker menim, da je od obeh držav že ratificirani arbitražni sporazum dober pravni okvir za zavarovanje slovenskih vitalnih interesov. Arbitražni sporazum, do katerega je prišlo s pomočjo EU, nalaga arbitražnemu sodišču, na katerega sestavo imamo tudi sami vpliv in med petimi arbitri svojega arbitra, da poleg uporabe mednarodnega prava pri reševanju mejnega spora kumulativno upošteva pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine pri določanju stika Slovenije z odprtim morjem in režima ustreznih morskih območij. Pomembno je, da bo arbitražno sodišče pri določanju meje in stika Slovenije z odprtim morjem moralo izhajati iz stanja na dan 25. 6. 1991 po mednarodnopravnem načelu uti possidetis, kjer je sedanji status quo v škodo Republiki Sloveniji zaradi enostranskih hrvaških posegov na slovensko ozemlje. Argumenti nasprotnikov arbitražnega sporazuma o slovenski izgubi suverenosti, o arbitražni določitvi sredinske črte v Piranskem zalivu, izgubi statusa Slovenije kot pomorske države in morebitne služnosti plovbe po hrvaškem morju nikakor ne držijo in samo zavajajo volivce. Menim, da bo moralo arbitražno sodišče pri razsodbi upoštevati slovenske argumente zgodovinskih in drugih relevantnih okoliščin kot tudi ustrezno mednarodno judikaturo o teritorialnih sporih na morju, ki vodi račun o upravičenju držav do neposrednega dostopa do mednarodnih voda in o vseh relevantnih okoliščinah, da bi se dosegla pravična rešitev mejnih sporov.«

-------------------------------------------------------------------

Da nam ne bo ostal le dolg nos

Matevž Krivic
borec za človekove pravice
»Take zgodovinske priložnosti ne bo nikoli več. Če bomo Slovenci tako nespametni, da bomo sporazum zavrnili, nam bosta ostala pol Piranskega zaliva - in dolg nos. Potem lahko še sto let čakamo, kdaj bodo Hrvatje privolili v sporazum po načelu ex aequo et bono ali v vrnitev Savudrije Sloveniji, pa tega seveda nikoli ne bomo dočakali. Imeli bomo torej, kar si bomo na referendumu izglasovali: ali prednosti zagotovljenega izhoda na odprto morje in ohranjenega mednarodnega ugleda - ali pa ''prednosti'' sedanjega neurejenega in za nas vsestransko slabega stanja, ki se bo z leti samo še poslabševalo.«
-------------------------------------------------------------------

Nehajmo z dramo

Milena Zupančič
igralka
»Če si prepričan, da imaš prav, in če veš, da imaš močne argumente, potem takšne drame okrog arbitražnega sporazuma res ne bi smeli zaganjati. Spomnim se, da je bilo nekoč celo morje naše. Ko sem sama šla na Korčulo ali na Bol, sem imela občutek, da sem doma. Pa smo se tej naši obali tako zlahka odpovedali. Zato je sedaj treba nehati s temi prepiri. Mi, državljani, resda nismo mednarodnopravni strokovnjaki, pa vendar se mi zdi, da je vsaj nekaj že vsakomur jasno: Ta problem je resnično treba rešiti. In sporazum o arbitraži je po mojem mnenju takšna priložnost. Ne zdi se mi odkrito in tudi ne pošteno ravnanje nekaterih, ki s svojim slikanjem izključno negativnih posledic arbitraže v ljudeh vzbujajo strah.«
-------------------------------------------------------------------

Državljani in politične elite

Bruno Korelič
bivši dolgoletni direktor Luke Koper
»Z malo politične volje bi ta problem lahko že zdavnaj rešili. A so očitno politiki razmišljali drugače kot mi, navadni državljani. V zadnjih 20 letih enostavno ni bilo prave politične volje na obeh straneh meje. Verjetno zato, ker so se posamezne elite bale svojih političnih konkurentov. Hkrati pa sem prepričan, da konkreten problem ni tako pomemben ali velik, da bi okrog njega zaganjali prevelik cirkus. Sedaj imamo priložnost, da to vprašanje končno rešimo. Zato bom šel na referendum in obkrožil bom ZA.«
-------------------------------------------------------------------

Bodimo svetilnik

Aleš Debeljak
kulturolog
»Šel bom na referendum in obkrožil ZA zato, ker mislim, da je poglavitno orodje Slovenije v mednarodnih odnosih lahko le mednarodno pravo. Za uveljavitev sporazumne meddržavne meje med Slovenijo in Hrvaško to še posebej velja, saj dosedanja dvostranska pogajanja niso dala rezultata, sprejemljivega za obe državi. Določitev meje je za Slovenijo bistvenega pomena. Zato je pozivanje k obrambi svetega slovenskega ozemlja lahko razumeti, čeprav je komaj kaj več od samogibnega nacionalizma. Težko se mu je upreti. Vendar je nerazumno. Ne moremo zanikati, da je Slovenija sama predlagala arbitražo - proti hrvaški izbiri meddržavnega sodišča v Haagu ali mednarodnega sodišča za pomorsko pravo. Najbolj bistveno pa je mirno sožitje s sosednjimi državami, še zlasti v luči vojn za jugoslovansko dediščino, pa tudi v luči Slovenije, ki želi biti evropski zgled - če že ne svetilnik - za države Zahodnega Balkana, vse z neurejenimi in nedoločenimi mejami, viri nenehnih sporov in spopadov.«
-------------------------------------------------------------------

NE politiki manipulacije in nestrpnosti

Vesna V. Godina
antropologinja
Sicer nisem mednarodna pravnica, mi je pa jasno, da so zahteve kritikov arbitražnega sporazuma nestrokovne in torej politične. Niso samo utopične, kajti kritiki si prizadevajo za kršitev medna-rodnega prava. V to pa mednarodna skupnost ne more privoliti brez tveganja novih konfliktov drugje. Ob tem pa obstaja še dodaten, zame osebno celo pomembnejši sklop razlogov, zakaj je treba na referendumu obkrožiti DA: nerešena meja s Hrvaško je sedaj stalni vir političnih manevrov, manipulacij in zlorab, tako v slovenski kot tudi v hrvaški politiki. Izkušnje zadnjih let namreč učijo, da so se tako slovenski kot tudi hrvaški politiki vsakič, ko so poskušali politično pozornost volivk in volivcev preusmeriti iz katastrof, napak, zlorab domače notranje politike, zatekli k vprašanju nerešene meje. Zato ni naključje, da se arbitražnemu sporazumu najbolj divje upirajo natančno in predvsem tisti politični akterji in skupine, ki svojo politiko v glavnem ali celo izključno temeljijo na politični manipulaciji. Z arbitražnim sporazumom bi namreč zgubili bistveni vzvod svoje politične moči. Z DA arbitražnemu sporazumu bi rekli NE politiki, ki temelji na tovrstni politični manipulaciji, politiki, ki je gojišče najbolj pritlehnih nacionalizmov in nestrpnosti, celo fašizacije na obeh straneh. Če je bila ta praksa doslej skladna s slovensko politično kulturo, bi njena ukinitev pomenila morda celo zgodovinski premik.
-------------------------------------------------------------------

Za konec militantne retorike

Matej Bogataj
literarni kritik
Na referendum, če bom le doma, bom šel. In glasoval za arbitražo o meji. Ker sem zainteresiran, da se odnosi s Hrvaško uredijo, preseda mi upravičeno oštarijsko zafrkavanje lokalnih ribičev, ko se naši politikanti mečejo čez cestne ograje, zborujejo in recitirajo ob Dragonji. Ker mislim, da je to najbolj racionalen način določitve meje, če je dogovarjanje odpovedalo. Ker bo to razorožilo vse, ki izrabljajo mejo za mobilizacijo in militantno retoriko. Ker mislim, da je treba energijo usmeriti drugam, ne v prekopavanje mejnikov na kopnem in premeščanje pomorskih točk stika in dostopa.«
-------------------------------------------------------------------

Moji trije razlogi

Bogomir Kovač
ekonomist
Arbitražni sporazum podpiram zaradi treh razlogov. Prvič, ker ponuja mednarodnopravno rešitev in garancije, ki vsaj v doglednem času omogočajo normalno urejenost življenja na obmejnih področjih in normalizacijo odnosov med državama. Na drugi strani je arbitraža vsaj delno jamstvo, da dobimo na morju posebne pravice in režim dostopa do odprtega morja, širitev teritorialnih voda pa ni niti pravno niti politično dosegljiv cilj. In tretjič, arbitraža nam ponuja več kot druge alternative, ki so slabše. Na koncu naj kot ekonomist dodam, da arbitražne rešitve v nobenem primeru ne ogrožajo plovnih poti, svobode plovbe in tudi ne pomorskega statusa države in razvoja pristanišča Koper. Prost izhod na morje je zato bolj politična metafora, predmet nacionalne ksenofobije, manj pa usodni nacionalni politično-ekonomski interes države.
-------------------------------------------------------------------

Proti svinjanju ognjevitih vsevednežev

Slavko Pregl
pisatelj
Ljudje smo pred dvajsetimi leti in potem na vseh volitvah do danes odgovornost za določitev meja s sosedi nalagali plačanim politikom. Ti tega niso storili, četudi se razumejo na vse.
Politiki zdaj odločitev, kdo naj opredeli mejo, vračajo ljudem; del politikov obenem še podžiga državljane, naj tudi vnaprej zaupajo tistim, ki doslej niso naredili nič. Pet vrhunskih slovenskih mednarodnih pravnikov verjame zamisli, naj o pravnih vprašanjih odločajo pravniki. Sam tako razmišljanje podpiram in se bom zato referenduma udeležil. Tudi z upanjem, da bo potem pri nas ena tema manj, ko moram bliskovito ugašati televizor v skrbi, da bi svojo lastno dnevno sobo obvaroval pred svinjanjem ognjevitih vsevednežev z ekrana.