Knjige / Paul Veyne: Kako je naš svet postal krščanski

+ + + +

Ne, to ni apologija krščanstva, temveč knjiga, ki jo je napisal zgodovinar, ki ni vernik, prej ateist, vendar z radovednostjo do fenomena verovanja.

Paul Veyne je sicer zaslovel s knjigo o antiki, v kateri se je spraševal, če so stari Grki res verjeli v svoje mite? Tokrat je za premišljevanje vzel dobo rimskega cesarja Konstantina. Leta 312 je namreč cesar postavil krščanstvo kot enakovredno religijo in od tedaj kristjane niso več metali levom v arene. Sam se je oklical za kristjana, ne da bi se dal krstiti ali se podvreči sprejemni proceduri. Njegovo gesto nekateri resda ocenjujejo kot strateško premišljeno, saj naj bi s pomočjo krščanstva trdno zavladal v rimskem imperiju. Veyne to ovrže upoštevajoč dejstvo, po katerem je cesarstvo tvorila večina 90 odstotkov poganov. Ob tem pa izpostavi, da je Konstantin vpeljal predvsem toleranco, saj poganov ni preganjal. Še več, na novcih so bile upodobljene tako krščanske kot poganske insignije.

Zakaj je bil potem Konstantin sploh kristjan, če se je dal krstiti šele tik pred smrtjo? Preprosto, objavil je svoj prestop v novo vero, gradil je krščanske cerkve, se v javnosti križal, imel govore o krščanskih dilemah, nastopal na škofovskih sinodah. In s svojim ravnanjem spremenil obliko verovanja. Če je bil svet poganov in njihovih bogov paralelen, če se je pogan le v sili obrnil na Boga, da mu pomaga, je kristjan stopil v permanentni odnos z Bogom, ki pa ni več z drugega sveta, ampak deli človeško izkušnjo. Konstantinovo pokristjanjevanje je bilo izjemno mehko, vpeljal je npr. nedeljo kot koledarski dan počitka, s čimer je favoriziral krščanske rituale, ne da bi jih zapovedal.

Veyne torej proučuje, kaj je bila tista moč v Konstantivni politiki in v krščanstvu, ki je naredila krščanskega Boga veliko bolj praktičnega in privlačnega za Rimljana kot stari Jupitri in Neptuni. Skratka, zakaj je v četrtem stoletju v rimskem imperiju verovanje v Kristusov nauk prineslo v bivanje nov dinamizem in energijo.