dva / Peter Lovšin: Hudičev sod

+ + + + +

Pero Lovšin, odkritosrčni 'uglasbenik' tistega, v čemer resnično uživa, si je že na Hiši nasprot sonca (1993) izboril pravico do nostalgičnih, moško otožnih pesmi, polnih želje po mesenih razsežnostih spoznanja, ki se lagodno, a izkušeno zibljejo na morju rokerskih balad, šlagerjev in popevk. Te pesmi širocga srca na Hudičevem sodu dobijo najbolj čvrsto nadgradnjo in najfinejšo glasbeno podstat doslej. Hedonistično raskavi minimalizem, izdatno ozaljšan z ljudsko zapuščino in etnovplivi, ter vse prej kot minimalistični prispevek uigrane spremljevalne ekipe z Magnificom in Igorjem Leonardijem (ter 'talentko' Majo Keuc) na čelu, tvorijo izvenserijsko kantavtorsko izkušnjo za poletne dni. Posebno priporočilo kakopak velja za song Ne bom šel na vojsko in stih: »Ni take vojne / ni tega boga / da bi pustu te jest / samo doma.«