Njihova sporočila svetu

O Sloveniji, Palestini, blokadi Gaze, o sebi in svojih željah

Abdalah Al Samuni (9 let, delna ohromelost): Ne znam mnogo besed, s katerimi bi lahko veliko povedal. Vse, kar vem, je, da sem se zbudil pred enim letom in nisem več našel svojega brata in sestre. Rekli so mi, da sta umrla. Ne vem, kaj je smrt, vendar ju ne vidim več, zato sem velikokrat žalosten. Izgubil sem 29 članov svoje družine. Izgubil sem tudi vse svoje igrače. Zdaj imam tu veliko igrač. Spravil jih bom v svoj šotor v Gazi.
Fadi Al Arir (13 let, amputacija desne noge): Nogo sem izgubil zaradi pomanjkanja zdravil in slabega zdravljenja. Rad bi znal angleško in slovensko, zelo rad bi tu hodil v šolo in študiral. Vsak dan zvečer vprašam boga, zakaj imajo drugi ljudje obe nogi, jaz pa ne. Vsak dan vprašam boga, zakaj ni pravičen. Zakaj sem izgubil mnogo prijateljev. Vsako noč razmišljam o teh stvareh, vendar nimam odgovorov.
Ahmed Džendeja (12 let, delna ohromelost): Rad igram nogomet. Bil sem ustreljen, ko sem šel na tržnico. Zato ne morem več igrati nogometa. Ko bom prišel domov, bom povedal svojim prijateljem o zeleni deželi in Ljubljani. Upam, da bom lahko nekoč obiskal tudi naše glavno mesto Jeruzalem, da bom lahko molil za mir.
Nael Al Natur (17 let, amputacija desne noge nad kolenom): Vse svoje življenje neprostovoljno živim v zaporu, ki se mu reče Gaza. Že ko sem bil otrok, mi je bilo usojeno, da bom živel kot zapornik, v tej zadnji vojni pa mi je bilo usojeno, da postanem žrtev. Ne vem, kaj se mi bo še zgodilo. Tu sem prvič videl življenje. Seveda uživam ta čas v Sloveniji, vendar je to zame tudi slaba izkušnja, ker sem prišel iz smrti v življenje, potem ko sem že izgubil smisel otroštva. Moral sem odrasti zelo hitro. Že od samega začetka sem bil potisnjen v upor.
Sadža Abu Rajan (9 let, delna ohromelost): Sem ena od otrok, ki so prišli iz Gaze na zdravljenje. Upam, da bo svet zaščitil Gazo in celo Palestino. Zavidam prijateljici, ker ima obe roki zdravi. Rada bi končala šolo in bila zdravnica. Najlepši stvari v Sloveniji sta narava in spanje, ker ponoči ne slišim nobenih grdih hrupov. To sporočilo pišem v miru in bi rada, da bi ga prebral ves svet.
Raad Asfur (12 let, okvara živčevja na levi roki): Moj priimek pomeni ptica, vendar ne morem leteti ali se svobodno premikati. Ne maram, da nas ljudje gledajo z usmiljenjem, rad bi, da bi nas gledali z naklonjenostjo in da bi nam pomagali, da bi bili tudi mi kot drugi otroci na svetu in da bi imeli svoje otroštvo. Uporabljam internet, da se lahko pogovarjam s svojim očetom. Upam, da ga bom kmalu videl. Rad bi videl svojega očeta, ki živi na Norveškem in mu Izrael ne dovoli, da bi se lahko vrnil domov. Rad bi bil ptica, ker imam rad svobodo.
Nur Abu Samra (10 let, paraliza nog in spodnjega dela telesa): Sem otrok iz Palestine, prihajam iz Gaze. Rada bi hodila in pomagala ljudem, ki potrebujejo pomoč. Rada bi šla peš do vseh ljudi, ki so mi pomagali, da bi se jim zahvalila. Vsak dan sanjam, da živimo v miru. Upam, da bo konec blokade. Pogrešam svojo družino in bi se rada po zdravljenju vrnila v Gazo. Ker so tu v Sloveniji ljudje svobodni, sonce vzide prej in zaide pozneje. To sonce bi rada videla tudi v Gazi.
Husein Hasanain (17 let, amputacija leve roke): Tu povsod vidim zeleno barvo. V Gazi pa povsod vidim samo rdečo in črno, to so kri in eksplozije. Bil sem v observatoriju Zaplana in videl veliko zvezd na nebu, v Gazi pa vidim samo vojaška letala. Upam, da bom nekoč obiskal mošejo Al Aksa v Jeruzalemu, da bom lahko molil za mir.
Mutasem Abu Kareš (13 let, amputacija leve noge nad kolenom): Zelo sem žalosten, svoj nasmeh sem izgubil, ko sem bil star devet let. Rad bi povedal svetu, da živimo v blokadi, zaradi katere veliko ljudi ne more iti ven na zdravljenje, v Gazi pa je zdravljenje slabo. Tu sem videl veliko različne hrane in oblek. V Gazi pa mi oče vsak dan pravi, da mi bo kupil obleko, igrače in računalnik, takoj ko bo konec blokade.
Mohamed Al Athamna (17 let, amputacija leve roke): Usoda je odločila, da moram izgubiti roko in ostati živ kot priča, da lahko pokažem, kako zelo kruta je izraelska okupacija. Nisem otrok, moje otroštvo je že davno umrlo. Nisem ubil svojega otroštva, vendar ga nisem našel. Morda je bilo moje otroštvo izgubljeno še pred mojim rojstvom. Delam, da zaslužim za svojo družino, ker je moj oče umrl zaradi pomanjkanja zdravil in slabih zdravstvenih razmer v Gazi. Imam dva brata, sestro in mamo. Rad bi dobil protezo, da bi mi pomagala, da bom lahko pomagal njim. Res je, uživam tukaj, vendar včasih mislim, da sem tu v centru Soča v nekakšnem muzeju za zločine proti človeštvu. Ljudje nas prihajajo gledat, kar je dobro, rad pa bi vedel, zakaj mi je bilo usojeno, da bom le fotografija v muzeju na pol živih ljudi. Da se smilim ljudem, ki gredo samo mimo. Srečen bom, ko bodo ljudje v meni videli le človeka. Moje sporočilo je: Prosim, ne pozabite Gaze, ne pozabite Palestine.