Knjige / Toni Morrison: Milost

+ + + +

Pionirke

Morrisonova je v nam poznanem delu svojega opusa usmerjena v popisovanje medrasnih odnosov, pretežno iz ženske perspektive, pa tudi z zgodovinske razdalje, ki omogoča jasnejše odkrivanje izvornega zla, sužnjelastništva iz časov konstituiranja Združenih držav kot nečesa, kar generira antagonizme. Je glasna, izpostavljena in odločna zagovornica odprave razlik, s svojimi deli in morda še bolj z nastopi v popularnih pogovornih oddajah predstavnica afroameriške etnije in ena pripravljavk preobrata, ki je omogočil zmago temnopoltemu predsedniškemu kandidatu. S tem in z Nobelovo nagrado je seveda del političnega in pisateljskega mejnstrima.

Milost je roman o štirih ženskah v državi Maryland na Vzhodni obali konec 17. stoletja. Bela hišna gospodarica je zaradi neposlušnosti poslana iz Evrope ženinu po oglasu, da bi se starši ognili doti. Mož, za tiste čase izrazito dostojen in prijazen, malce pridobitniški, se izčrpa in od črnih koz umre. Takrat se začne razpad sistema. Dve dekleti, ki ju je pripeljal domov s svojih trgovskih poti, sta noseči s kovačem svobodnjakom, tretja je malce zadrgnjena preddelavka, tako se sama postavi v hiši in z mešanico odpora in ljubezni po najboljših močeh ureja posestvo, otroci umirajo. Ena do druge so potem sumničave. Morrisonova vzame preverljivo zgodovinsko kuliso, da bi se pred njo odigrala drama žensk v svetu, ki je izrazito patriarhalen in izkoriščevalski, ne samo proti temnopoltim, tudi v razmerju moških in oblasti proti ženskam. V ozadju slutimo pravoverne napetosti, skrajna verska gibanja in protestantske ločine. Morrisonova se teme loti s kar največjo vpletenostjo. Svoje junakinje in njihovo situacijo namreč opisuje od znotraj, skozi poglavja, ki so spisana v paradni modernistični tehniki, kot notranji monolog. Tako ima vsako poglavje svojo pripovedovalko, samo dogajanje in zunanje akcije so precejeni skozi sito njene zavesti. Zato so nekatera poglavja bolj urejena, sklenjena, druga so zamaknjena v dikciji, popačena zaradi mladosti, specifične naperjenosti, premaknjene zaznave. Milost je tako poskus rekonstrukcije zavesti časa, o katerem in iz katerega pripoveduje, torej iz pionirskih časov kolonizacije Amerike, v ospredju so temnopolte in sužnje, brez svobode in perspektive, razen v skupnosti, podobni komuni. Že preživetje je milost, se glasi poudarek. S tem se Morrisonova uvršča med pisateljice s stališčem, z etničnim in etičnim angažmajem ter z jasno profiliranim slogom. Seveda pa je res, da v marsičem korespondira z neko preteklo pripovedno generacijo, recimo s Faulknerjem in udarnim valom ameriškega modernizma, čeprav njegovih vrhov izpred pol stoletja z izbrušenostjo sloga in kompozicijo v Milosti verjetno ne dosega.