Film / Gulliverjeva potovanja

proti -

Manj je več.

Gulliver odpotuje, doživi brodolom in obtiči na eksotičnem otočku, kjer ga Liliputanci - zelo, zelo mali ljudje - najprej zajamejo in zvežejo, potem pa ga sprejmejo kot svojega varuha in odrešitelja. Gulliverjeva potovanja pač - klasika Jonathana Swifta! Zato si boste rekli: Hollywood pa res ceni literarne klasike - hej, v ekranizacijo Gulliverjevih potovanj je vložil 112 milijonov dolarjev!

Problem je le v tem, da Gulliverjeva potovanja izgledajo tako, kot da so posneta po kakem imbecilnem srednješolskem igrokazu: od začetka do konca - od uvodne medijske hiše, v kateri vegetira mali, anonimni, irelevantni, infantilni Gulliver (Jack Black), do Gulliverjeve končne spreobrnitve (velikan je ta, ki čuti z malimi ljudmi) - so namreč popisana z najnižjim skupnim imenovalcem, ki vključuje tudi obe neizogibni reči: aluzije na Titanik in uriniranje. Tu imate torej komedijo najnižjega skupnega imenovalca, ki je obenem tudi adaptacija literarne klasike - lahko si mislite! Še casting je povsem zgrešen: v vlogi Gulliverja, podcenjenega potopisca, ki ima hude probleme s samozavestjo in samospoštovanjem, nastopa Jack Black - v njej bi moral vendar nastopiti Rob Schneider, svetovni rekorder v pomanjkanju samozavesti in samospoštovanja. To bi bilo potem pravo bližnje srečanje tretje vrste, ne pa le spodletela glorifikacija h'woodske nečimrnosti. In da ne bo kakega nesporazuma: tale verzija Gulliverjevih potovanj je natanko nečimrnost, kakršnim se je Jonathan Switf posmehoval.