Film / Debela mama: Kakršen oče, takšen sin

zelo proti

Nekateri so za vroče.

Martin Lawrence - agent FBI - je spet pod krinko. Hja, spet je v kostumu »debele mame«. Make-up, lasulja, kilaža. Že tretjič. Nehajte - že tretjič? To, da si agent FBI za krinko enkrat izbere kostum »debele mame«, razumemo - toda zakaj bi si tako težko, neokretno in nepraktično krinko izbral trikrat?

Verjetno zato, ker s krinko »debele mame« lažje pretentaš rasiste, ki v debelih črnkah vidijo le lenobne, brezdelne izkoriščevalke socialne podpore - in zato, ker s to krinko lažje pretentaš rusko mafijo, ki je v sodobnih h'woodskih produkcijah zamenjala rasiste. V Ameriki ni več rasizma - če pa že ravno je, potem pride iz kake spodletele, mafijske, primitivne države. In lepo prosim, le kdo se ne bi maskiral v »debelo mamo«, če bi imel za ritjo rusko mafijo. »Debela mama« tokrat pristane na dekliški akademiji, kamor se kmalu - ne sprašujte! - zateče tudi njegov/njen hip-hop sin (Brandon T. Jackson), prav tako pod krinko, v ženskem kostumu, kar je lepa priložnost za stalno opozarjanje na erekcijo: vidite, nisem gej, travestit ali pa transvestit, v ženskem kostumu ne uživam spolno, v njem sploh ne uživam, ampak sem vanj - v ta belski stereotip - prisiljen! Če hočem, da se bodo belci zabavali, moram igrati »debelo mamo«. Ha. In če slučajno mislite, da gre za posmehovanje stereotipizacijam »debelih mam«, potem se motite, kajti Martin Lawrence na tem spolzkem križišču rasizma, mizoginije in homofobije pleše tako doživeto, da ob tem pozabite, da je Hattie McDaniel leta 1940 - kot prva črnka - dobila Oskarja prav zato, ker je v filmu V vrtincu igrala ultimativni belski stereotip: »debelo mamo«.