Film / Besa

proti

Retro multi-kulti.

Če verjamete, da je lahko Miki Manojlović nepismeni, neuki šolski sluga, potem boste tudi verjeli, da lahko ves film preživi nekaj metrov in centimetrov od Ive Krajnc, ne da bi jo pofukal. Besa - akademsko dolgočasni, avstroogrsko rigidni, arhaično naivni puding - je Karanovićeva verzija Ostankov dneva, le da Lea, ki jo igra Iva Krajnc, ni služabnica, ampak slovenska soproga, ki jo Filip (Nebojša Dugalić), sicer šolski ravnatelj, leta 1914 pripelje v južno Srbijo, kjer pa ga hitro mobilizirajo, tako da potem Lea ostane sama, jasno, pod budnim očesom albanskega sluge, ki je Filipu objubil, da jo bo varoval pred zunanjim svetom, tudi pred seksom. Kristjanko in muslimana ločujejo vera, status, kultura in glasbeni okus, toda ko ju gledate, imate občutek, da je to situacija, ki je porodila potrebo po cybersexu. Besa, ki jo je koproducirala Slovenija (in ki k nam prihaja v času, ko sta južna Srbija in Kosovo spet na robu vojne), izgleda tako karikirano, kot da je bila posneta leta 1914. Če bi res bila, bi bila danes morda klasika.

(Kinodvor)