Zdravljenje ran

Cerkev zahteva tudi vrtce

"Ne samozvan, ampak po dolžnosti postavljen in s srcem zavezan iskanju pravice brezpravnih in odrinjenih, se znova obračam na Vas v imenu mnogih, premnogih "hlapcev Jernejev", ki so v več kot petdesetletni povojni zgodovini našega mesta trpeli in jim ni bilo dano dvigniti svojega glasu," je v začetku pisma piranski županji Vojki Štular napisal župnik dr. Bojan Ravbar. Gre za staro zgodbo o denacionalizaciji piranskega vrtca, ki ga želi piranska župnija dobiti nazaj v svoje varstvo. Piranski župnik cerkvene zahteve po vračilu vrtca v pismu utemeljuje kot zdravilo za vse krivice, ki so se zgodile cerkvi v Sloveniji, za vseh 200.000 okrutno umorjenih žensk, otrok, ranjencev in bolnikov, ki jih je pokončala komunistična partija, tista temna sila, ki je še zdaj na oblasti v piranski občini, pod spremenjenim imenom. Cerkev želi vrtec nazaj zaradi umora piranskega duhovnika Francesca Bonifacija leta 1946, zaradi izgnanih duhovnikov, patrov minoritov in sester Božje previdnosti. "Pri denacionalizaciji piranskega vrtca gre torej v prvi vrsti za poravnavo krivic, ki še danes vpijejo po zadoščenju. In ob tem se nekaterim pojavlja vprašanje, kaj bo Župnija z vrnjeno stavbo," je napisal župnik Ravbar. Cerkev bi v vrnjenem vrtcu rada imela prostore za verouk, Karitas, škofijski arhiv in druge "družbene" dejavnosti. Županja je župniku prijazno na kratko odgovorila, sicer pa se z vrtcem zdaj ukvarja piranska upravna enota, in kot pravijo na občini, vrtec Pirančani potrebujejo in ga želijo obdržati. Vrtca v naravi nikakor ne bodo vrnili, saj 19. člen o denacionalizaciji, na katerega se sklicujejo, pravi, da "nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški".