Koledarji neobstoječega društva

Praznični nateg po mariborsko ali dobrota je sirota

Med prazniki ob koncu leta zvonci na vhodnih vratih radi zvonijo. In prav pogosti so obiski različnih društev, klubov in združenj, ki nam ponujajo njihov koledar. Včasih še kakšen obvisi na steni in nas vse leto spominja, komu smo za potiskan kos kartona odšteli denar. Skoraj nikoli manj kot tisočaka. In vendar ostaja občutek, da smo s tem pomagali. Če nekomu, za kogar mislimo, da je pomoči resnično potreben, še bolj.

In tako odštejete kakšnega tisočaka ... recimo ubogim študentom. In s stene se vam vse leto zahvaljujejo: "Društvo študentov Vam želi zdravja in uspehov polno leto 2001." Napak! Sicer obstaja kopica regionalnih društev in klubov študentov, Društvo študentov pa ne obstaja. Dobre želje vam, v najboljšem primeru, pošilja tisti, ki ste mu s prostovoljnim prispevkom omogočili lagodnejše prihajajoče leto.

Ne prvič - enako so želeli že lansko leto, ko so prav tako hodili od vrat do vrat. Eden od lanskih prodajalcev je povedal, da je za delo izvedel od prijatelja. Prodajalci koledarja pa so si razdelili mestne četrti, koledarje in deset odstotkov od prodaje. Tudi če je kateri izmed prodajalcev študent, je bil v danem trenutku le honorarec, ki je delal za desetino zaslužka in ne za dobrobit društva. Tudi letos dela niso bila posredovana na nobeni mariborski študentski posredovalnici del, prav tako pa o njih nima nikakršnih podatkov ŠOU, največja mestna študentska organizacija.

Seveda iznajdljivi prevarant ni natisnil svoje telefonske ali naslova, tako da vprašanj ali reklamacij ne sprejema. Morda pa je njegovo početje posledica splošnega mnenja o revščini študentov in simpatijah do njih. Že pred leti je namreč na televiziji neka starejša gospa, ki so jo povprašali o gmotnem stanju študentov, odgovorila: "Revni so. Zadnjič sem videla štiri, ki so kadili eno samo cigareto ..."