Nacionalizacija cerkvene dobrine

Občina v cerkveni dvorani, župnik v občinskem stanovanju

Desetletnico samostojne Slovenije so zaznamovale svečane proslave širom po deželi. V Dobrepolju pri Vidmu so jo združili z odprtjem nove dvorane v Jakličevem domu na Vidmu. Otvoritev je sovpadala s koncem prve faze gradnje, ki se je razvila iz adaptacije.

Zgodba o obnovi lokalnega doma namreč sega dve leti nazaj. Takrat so člani občinskega sveta opravili informativne pogovore, župan Anton Jakopič pa je vztrajal pri prenovi in dozidavi objekta. Občinska uprava je bila vanj - v letih pred adaptacijo - vložila malenkost manj kot osem milijonov tolarjev (elektroinštalacije, garderobe, prostori športnega društva), po začetku prenovitvenih del pa se je pred letom dni izkazalo, da bo potrebna dobesedno temeljita prenova. Sledili so rušenje, nadomestna gradnja ter dozidava doma.

Sama prenova ne bi bila nič posebnega, če ne bi v ozadju obstajala pogodba o odstopu doma. Župan je z bivšim lastnikom, župnijskim uradom iz Doprepolja, podpisal pogodbo o prevzemu zgradbe Jakličev dom, s pogojem, da župnija dobi pravico uporabe stanovanja. Tako je dom prešel v last občine, da je ta lahko pričela gradnjo. Ob adaptaciji so v Jakličevem domu pričeli graditi tudi stanovanje, ki pa je že oddano. Po pogodbi bo solidno stanovanje (okoli 80 m2) pripadlo predstavniku največje verske skupnosti, ne pa hišniku ali vzdrževalcu. Stanovanje je v načrtih predvideno vsaj od informativnih pogovorov z občinskimi možmi.

Najboljši del skrivnostne pogodbe je njena vrednost. Dejanska zamenjava doma za stanovanje je ovrednotena (po govoricah) na približno 5000 nemških mark. Če upoštevamo celotno vrednost investicije, ki bo v naslednjih letih znašala nekaj sto milijonov tolarjev, se zastavi vprašanje, kdo ima pravzaprav izgubo. Cerkev, ki se je elegantno znebila zgradbe brez temeljev, ali dobrepoljski davkoplačevalci, ki jim je kulturni dom postal finančno breme za prihodnje občinske proračune.