Ljubitelj denarja

Pod krinko ljubiteljstva živali

"Srečni vsi mi, da so med nami še ljudje, kot so ga. Močivnik ... Ljudje, ki so vest človeške vesti - tudi tistih posameznikov, ki je nimajo. Sijoče zvezde v črni temi že davno pozabljenih, zavrženih in izgubljenih človeških vrednot." (Jana 31. avgust 1994)

To je le eden izmed mnogih biserov, ki jih je v čast Mileni Močivnik spisal Roman Turnšek iz Društva proti mučenju živali Trbovlje. Močivnikova je bila zanj tako rekoč svetnica. Zato se je odločil, da bo pomagal sijoči zvezdi in postal je eden izmed javnih zbirateljev denarja za pomoč njenemu zavetišču - čeprav je vseskozi vedel, da je to zavetišče nelegalno. In tudi ko je postajalo vse bolj očitno, da se zbiratelji denarja okoriščajo na račun Močivnikove, je ostal Turnšek najdlje njen družabnik. Vse dokler Močivnikova ni naredila usodne napake. 25. oktobra 1994 je na tiskovni konferenci oznanila, da je odprla svojo hranilno knjižico in tako izločila posrednike med darovalci in njenim zavetiščem. Še isti dan je Turnšek prav tako javno oznanil, da je njegovega sodelovanja z Močivnikovo, vestjo človeške vesti, za vselej konec. Od takrat naprej ni zanjo našel niti ene lepe besede več, samo žalitve. Vedeti pa moramo, da je Turnšek eden najbolj glasnih ljubiteljev živali (redne objave v reviji Ona, na Radiu Trbovlje, v pismih bralcev).

Bistvena pri Turnšku je njegova igra na karto pozabljenja. Kdo pa se danes, ko Turnšek razpreda o mučiteljici Močivnikovi in njenem nelegalnemu zavetišču, še spomni, kaj je taisti pisal pred leti. Zato objavljamo odlomek iz njegovega odprtega pisma, objavljenega v reviji Kinolog, decembra 1994. Pismo je bilo objavljeno kar nekaj časa po Turnškovi prekinitvi sodelovanja z Močivnikovo. Ne glede na to, da jo je takrat po drugih medijih že grdo blatil, je v Kinologu še vedno novačil denar za njeno zavetišče - seveda pa je pripisal žiro račun svojega društva iz Trbovelj.