Pravična meja v Istri ...

... celovita občina Piran

Boj za volilne glasove se je že začel. Vse politične opcije se trudijo prepričati volilce, da je njihov program najboljši in da si nasprotniki ne zaslužijo njihove podpore. Tako se je pred kratkim zgodil tudi Zbor za republiko v Kopru. Ker tamkajšnje prebivalstvo najbolj čuti posledice neurejenih razmer v Piranskem zalivu, so se razpravljavci lotili tudi te težke teme. Nekako so bili vsi enotni, da je treba zadevo rešiti in da sedanja oblast tega ni naredila. Tako so padale velike izjave: "Celovitost Piranskega zaliva in prost dostop na odprto morje sta naša zgodovinska, formalnopravna in tudi moralna pravica," je ugotovil predsednik SLS Janez Podobnik. Predsednik NSi Andrej Bajuk je povedal: "V imenu naših prednikov in naših otrok naj bo prav sedaj vsem jasno: nikdar več ne bomo pristali, da bo Slovenija razkosana. Rapalska meja je del našega narodnega spomina, nikdar pa ne bo del naše stvarnosti."

Razpravljavci so se torej strinjali, da je v vitalnem interesu Slovenije izhod na odprto morje, in kritizirali vlado, češ da ni zavzela jasnega stališča do meje. Do njihovih besed pa je kritičen eden najbolj upornih borcev za pravično mejo v Istri Frane Goljevšček, predsednik Civilne družbe za mejo v Istri, ki pravi, da ti isti politiki samo govorijo, za pravo mejo v Istri pa naredijo bolj malo, tako kot njihovi politični nasprotniki. Zato Goljevšček predlaga pravično razmejitev: "Pravična meja v Istri se mora doseči s političnim kompromisom na območju med južno mejo STO, ki je še vedno mednarodno priznana, in staro mejo občine Piran, ki teče po polotoku Savudrija in je tudi še vedno legitimna. Vsaka črta, ki bi zmanjševala nekdanjo občino Piran, bi bila krivična in zato nesprejemljiva." Ima pa predsednik civilne družbe tudi načrt, kako to storiti: "Prvo, kar bi morali storiti, je izničenje in odločna zavrnitev Drnovšek-Račanovega sporazuma. Nadalje bi morali pravno utemeljiti legitimnost stare meje občine Piran, stare še od Avstrije, z nadaljevanjem v Italiji in nikoli preklicane. Za to utemeljevanje so pomembni dokumenti: Pariška mirovna pogodba (po kateri so bile te občine v italijanski suverenosti do 15. septembra 1947), pogodba STO, ki je ta ozemlja prevzela, z zapovedjo o nespreminjanju notranjih meja, Londonski memorandum, ki je to zapoved o nespreminjanju meja obdržal, in Osimski sporazum, ki govori isto."