Svetnik, ki je sodeloval z morilci

Blagoslovljeni ustaški bojevniki

Med dogodke, ki so v zadnjem času razburjali javnost in odmevali v dnevnem in revijalnem tisku, spada postavitev spominske plošče v kapelici pod Triglavom hrvaškemu nadškofu. Če bi se tega lotil neki župnik v odročni farni cerkvi, bi takšno posvetitev verjetno prezrli. Ker pa se je to zgodilo pod vršacem, ki je simbol slovenstva, zlasti pa, ker je takšnega priznanja deležna osebnost, ki je bila v prvi polovici prejšnjega stoletja ocenjena za sodelavca zločinskega kvizlinškega režima, je seveda odločitev ideološko in politično pogojena.

Z zagrebško nadškofijo Slovenija ni bila tesneje povezana, ne odvisna od nje (pred desetletjem se je pojavila v medijih, ko je terjala v last graščino in posestvo Mokrice pri Čatežu). Zato morda leži globlji razlog za postavitev obeležja v poudarjanju rehabilitacije Alojzija Stepinca, ki je bil od Vatikana imenovan za kardinala in po smrti povzdignjen za blaženega, da bi se potegnila vzporednica s poskusi rehabilitacije predstavnikov RKC, ki so bili obsojeni zaradi sodelovanja z okupatorjem v Ljubljanski pokrajini.

Pred seboj imamo fotografijo Stepinca, ko je kot zagrebški nadškof v družbi z uniformiranimi ustaškimi bojevniki, najbolj zločinskih vojaških odredov v Hitlerjevi Evropi, blagoslovil njihove grobove. Ti ustaši so prignali Srbe v pravoslavne cerkve in jih žive sežigali, z noži so v Jasenovcu in drugih taboriščih poklali na desettisoče nedolžnih ljudi. Vsa dobra dejanja, ki jih je storil Stepinac (ne dvomim, da so bila), o katerih so slovenski škofje pred dnevi tako prepričljivo in z nasmeškom spregovorili na TV, ne morejo seveda odtehtati kolaboracije z ustaškim režimom. Saj pregovor ustrezno pravi, da hudobna dejanja, četudi so tlakovana z najboljšimi nameni, ne morejo opravičiti storilca.