Nezakonite sodne odredbe

Primer Ranc in politično obračunavanje

Sodba vrhovnega sodišča v primeru Ranc, da so bili postopki policije in tudi preiskovalnega sodnika pri pridobitvi seznama klicev mobilnega telefona novinarja Tomaža Ranca nezakoniti, je zadnje čase spet predmet političnih obračunavanj. Poslanci SDS in nekateri ministri (Gregor Virant je denimo ta teden v Studiu City govoril, da je nekdanji kriminalist nezakonito prisluškoval novinarju, o čemer ni bilo nikoli govora) zahtevajo odstop šefa protikorupcijske komisije Draga Kosa, ki je bil kot kriminalist vpleten pri primeru Ranc. Antipatija do Kosa s strani SDS in trenutnega predsednika vlade Janeza Janša pa izvira še iz časov dogodkov v Depali vasi, saj je bil Kos v zadevo vpleten kot kriminalist.

Vrhovno sodišče je v primeru Ranc, glavna akterja afere sta sicer tako rekoč "sovaščana" s Koroškega, razsodilo, da policija ne sme brez odredbe sodišča pridobivati podatkov, tudi če dobi odredbo naknadno. Poleg tega pa vrhovno sodišče tudi navaja, da je bila že sama odredba preiskovalnega sodišča nezakonita, saj ni bilo zakonske podlage za pridobivanje tovrstnih podatkov. Če bi izpisek klicev šteli v kategorijo prisluškovanje, bi moral obstajati sum kaznivega dejanja, za katero je predvidena zaporna kazen 8 let ali več. Tega v primeru Ranc ni bilo. Vrhovno sodišče v sodbi tudi navaja, da policija ni mogla biti pooblaščena za zbiranje podatkov o telefonskih klicih, saj bi sodišče lahko samo pridobilo te podatke brez pomoči posrednikov iz policijskih vrst, če bi seveda menilo, da so mu potrebni.

A nihče se ni obregnil ali zahteval preiskave o odgovornosti telekomunikacijskih operaterjev. Kako da so sploh kriminalistom dajali podatke o klicih, če niso imeli sodne odredbe? Mirno bi jih lahko odslovili. Ali je bila to že ustaljena praksa policije? Mobitel pa je ob izbruhu afere Ranc poudarjal, da je ravnal nesporno in zakonito.

Zakon o hrambi prometnih telekomunikacijskih podatkov je na podlagi tovrstne evropske direktive začel veljati šele letos. Prej operaterji sploh niso imeli zakonske podlage za zbiranje podatkov uporabnikov, razen za hranjenje tistih podatkov, ki so bili pomembni za morebitno reklamacijo računa. Vendar so sodišča in tožilci izkoriščali te podatke, ki so jih morda tudi pridobili nezakonito. Že pred uveljavitvijo zakona je v okviru sodnih postopkov tožilstvo predstavilo izpiske odhodnih in dohodnih klicev obtožencev skupaj z lokacijami baznih postaj in na podlagi tega pripravilo zemljevid lokacij in gibanja obtoženih. Čeprav podatki o lokaciji sploh niso pomembni za reklamacije računov in jih operaterji pravzaprav sploh ne bi smeli hraniti.