Dimitrij nedotakljivi

Kako si je Dimitrij Rupel za časa svojega prvega ministrovanja priskrbel službeno stanovanje, kako je za časa županovanja drugo stanovanje zamenjal za vilo in kako je želel za časa sedanjega ministrovanja dobiti svojo akademijo

Minister Rupel je enkrat že odstopil, pravzaprav je napredoval. Odšel ni zaradi napak pri županovanju, ampak so ga iz Magistrata pregnale veleposlaniške ambicije. Za nagrado je odšel v Washington, pa čeprav bi ga nekaj Ljubljančanov najraje vrglo v Ljubljanico. Na odgovornost je pozabil. Po nekaj letih je znova postal minister, Slovenijo je spravil v naročje ZDA in si poskušal postaviti akademijo. O odstopu tudi tokrat ne razmišlja in še zmeraj je nedotakljiv. Iz zunanjega ministrstva bi najraje odšel v Bruselj, za nagrado in v zadoščenje. Postal bi vsaj evropski poslanec, še raje komisar. O odgovornosti pa spet nič.

Slovenija se rada pohvali, da je med državami pristopnicami k EU ena izmed najboljših. Da smo razmeroma razviti, gospodarsko močni in da je stopnja naše demokratične zavesti zelo podobna tisti v državah zahodne Evrope. Slovenija je pravzaprav užaljena, če jo primerjajo s kakšno "capljajočo" vzhodno prijateljico, recimo z Romunijo. Demokratičnost naše države naj bi bila bistveno večja od demokratičnosti dežel nekdanjega vzhodnega bloka. Zgodilo se je, bilo je pred približno desetimi dnevi, da je v Bukarešti skorajda izbruhnila vladna kriza, od štirinajstčlanskega ministrskega kabineta so se poslovili dva ministra in ministrica. Razlog? Tri afere. Ministrica za evropske zadeve Puwakova je odstopila, ker sta dve podjetji, v lasti njenega moža in sina, dobili sredstva iz evropskega programa Leonardo da Vinci. Greh Mircea Beurana, ministra za zdravje, je še bolj naiven, odstopil je po tem, ko ga je bukareška univerza izključila iz profesorskega zbora, ker je ta univerzitetni profesor v želji po hitrem napredovanju prepisoval znanstvena dela drugih. Minister brez listnice Serban Mihailescu je odstopil, ker naj bi bil povezan s podkupovanjem. Nobeden od njih zaradi svojih protipravnih dejanj še ni bil obtožen, strogi premier Adrian Natashe pa je dejal, da so odstopili tudi zato, da se bo vlada lahko ukvarjala s pomembnejšimi zadevami. Recimo s pogajanji z EU. Odstopi ministrov, ki poskušajo izkoristiti ali izkoristijo svoj položaj, tudi v EU niso nič nenavadnega. Pred nekaj tedni sta užaloščeno odšla dva portugalska ministra. Tudi pri njiju je bil greh čisto banalen, popolnoma neprimerljiv z velikimi zaslugami in delovnimi zmagami. Zunanji minister Antonio Martins da Cruz je ministrskega kolega iz resorja za visoko šolstvo prosil, ali se lahko njegova hčerka kljub prenizkim ocenam vpiše na študij medicine v Lizboni. Kolega Pedro Lynce je zunanjemu ministru pomagal in zaradi nepotizma sta odstopila oba. Nekdanja seveda še zmeraj trdita, da nista storila nič protipravnega. A seznam koruptivnih državnih uslužbencev je še dolg. Samo letos je zaradi utemeljenih obtožb o koruptivnosti odneslo dva ministra iz Hongkonga, enega s Filipinov, vodjo zgornjega doma japonskega parlamenta itd., če tistih "manj" pomembnih niti ne omenjamo.

Slovenija pri tem ni nikakršna izjema, zaradi suma korupcije in drugih nepravilnosti so odstopali tisti, ki so jo zagrešili, in tudi tisti, ki je niso znali preprečiti. Pred kratkim je zaradi operacijskih miz iz Kliničnega centra jezno odšel generalni direktor Primož Rode, nepravilnosti v živalskem vrtu so odpihnile direktorja Vojka Vesela, ekskurzija v tujino in bonitetne kartice so odnesle šefa urada za mladino Dominika S. Černjaka, soba v portoroškem hotelu je pokopala direktorja urada za nadzor nad prirejanjem iger na srečo Pavla Ivankoviča, nestrpnost predvidenega ustavnega sodnika Krešimirja Puhariča, nezakonita finančna telovadba humanitarca Mirka Jeleniča. Nekateri so odstopili sami, drugim je časten umik ponudil višji organ, kakšnega trmastega je razrešila vlada, recimo direktorico urada za varstvo potrošnikov Vero Kozmik Vodušek, tudi zaradi javnih naročil, dodeljenih podjetju, ki ga je vodil njen mož. V Sloveniji so zaradi dejanj, ki so zelo spominjala na protipravna, odhajali tudi ministri. Tako je bilo z Alojzom Krapežem, nekdanjim ministrom za obrambo, ki je odstopil zaradi sporne dodelitve stanovanja samemu sebi. Preganjalci korupcije se zdrznejo še ob imenu ministra za znanost in tehnologijo Petra Tanciga in njegovih nakazilih na račun Zelenih Slovenije, strese pa jih tudi pri imenu pravosodnega ministra Miha Kozinca. Prvega je rešila poslanska imuniteta, drugi je daljnega junija 1994 zaradi razkritja Mladine o stanovanjskih posojilih in prijazni obrestni meri premieru Drnovšku ponudil odstop. Ta ga je takrat sprejel. Čeprav od omenjenih za zadaj še nihče ni bil pravnomočno obsojen na sodišču, so se po medijskem razkritju nepravilnosti umaknili v politično zgodovino. Nekateri so to storili zaradi pritiskov, drugi zaradi slabe vesti. Politični odgovornosti se ni izognil nihče izmed njih.

Zahteva po preiskavi

V začetku tedna je postalo uradno tisto, kar smo v Mladini že napovedali. Preiskovalni oddelek okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani je na preiskovalni oddelek ljubljanskega sodišča vložil zahtevek za preiskavo zoper Dimitrija Rupla. Razlog je sporno ustanavljanje t. i. diplomatske akademije. Na ministrstvu so omenjeno informacijo sprejeli "z velikim začudenjem". Zunanji minister je utemeljeno osumljen po 3. in 4. odstavku 261. člena kazenskega zakonika. Navedeni člen nosi zgovoren naslov: "zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic". Zadnja dva odstavka med drugim določata kazni za poskus ali pridobitev protipravnih premoženjskih koristi, izrabe premoženjskega položaja in prestop meje uradnih pravic. Zahteva po preiskavi je navadno prvi korak do sodišča, vendar bolj previden. Tožilstvo se ni odločilo, da bi takoj vložilo obtožnico, ampak je raje na pomoč poklicalo preiskovalnega sodnika. Odločitev, ki pove veliko, čeprav je dvoumna. Preiskovalni sodnik lahko podvomi o utemeljenosti suma. Zahteva po preiskavi je lahko zavrnjena, tožilec pa lahko z novimi dokazi znova predlaga preiskavo. A tožilstvo je očitno menilo, da v zvezi z ustanavljanjem diplomatske akademije po že opravljenih poizvedbah res obstaja utemeljen sum kaznivega dejanja in da je ovadba tedaj še direktorja urada za preprečevanje korupcije Boštjana Penka dovolj tehtna. Preprosteje, tožilci so očitno ugotovili, da je sum kaznivega dejanja dovolj močan za začetek kazenskega postopka pred sodiščem. Razlogov, zakaj je tožilstvo vložilo zahtevek za preiskavo in se ni odločilo za vložitev obtožnice, je lahko seveda več. Eden je, da imajo dokazi, zbrani pod taktirko preiskovalnega sodnika, pred sodnim senatom večjo težo. Drugi, da so tožilci preprosto pokleknili pred političnimi razsežnostmi primera in so se zatekli k preiskovalnemu sodniku. Tretji, da je kaznivo dejanje tako hudo, da so zanj potrebni čim tehtnejši dokazi. Četrti, da je osumljeni minister na ves glas razglašal, kako je zmeraj in povsod pripravljen sodelovati s pravosodnimi organi, a v isti sapi dodal, da gre za obračun z osamosvojiteljem in da se generalna tožilka rada kaže v javnosti. Tožilci so lahko vložili zahtevo po preiskavi in ne obtožnice preprosto zato, ker je ovadeni minister pritiskal na neodvisnost pravosodja. V slavni izjavi Izvensodni proces se minister Rupel recimo sprašuje, kako sploh dela državna tožilka Zdenka Cerar. “Generalna državna tožilka (ki jo je, mimogrede, postavila vlada) je izjavila, da se že pol leta "resno" in "intenzivno" ukvarjajo s primerom člana vlade, ki ga je ovadil urad iste vlade. Nov dokaz čistosti in nepristranosti? Čistka?” Minister je očitno pozabil, da zanj ne obstaja le politična, ampak tudi kazenska odgovornost. In da je ravno naloga tožilstva, da po "intenzivnem" in "resnem" preučevanju ovadbo zavrže ali pa ne.

Politična higiena

A kljub utemeljenemu sumu kaznivega dejanja in predkazenskemu postopku, ki ne kaže, da se bo končal zgolj s preiskavo, minister Rupel niti najmanj ne razmišlja o odstopu. V intervjuju za Mag, časopis, v katerem občasno sodeluje tudi kot pisec, je dejal, da mu misel o odstopu sicer ni tuja, "vendar bi z odstopom naredil preveč veselja ljudem, ki si tega ne zaslužijo, ki hočejo škodovati meni, zraven pa tudi državi. Trenutno ne nameravam odstopiti, prav tako ni nobene posebne nevarnosti, da bi se mi pripetil odpoklic." To ni samo pretirano samozavestna, ampak tudi strahovito samovšečna izjava. Samozavestna, ker je Rupel še zmeraj prepričan, da je popolnoma nedolžen - tožilci se z njim le igrajo, mračne sile pa mu samo nagajajo -, in samovšečna, ker absolutistično misli, da je nezamenljiv, saj naj bi njegov odstop škodil kar vsej Sloveniji. Dogaja pa se ravno nasprotno, ker minister noče odstopiti, se poraja dvom o delovanju pravne države. Rupel ni nemočen državljan, takšen, ki nima nikakršne možnosti, da hote ali nehote vpliva na delovanje institucij, ki tehtajo krivdo. Ministrska funkcija je ena izmed najvplivnejših v državi, zunanji minister pa je eden izmed najvplivnejših v ministrskem zboru. Njegov odstop ne bi bil zanikanje domnevne nedolžnosti, pač pa ravno potrditev nedolžnosti. Z odstopom bi se otresel vsakršnega suma, povezanega z vplivom na odločitev pravosodnih organov. Odstop seveda ne bi bil priznanje kazenske odgovornosti, ampak le politične, bil bi logična potrditev ministrove napake. Čeprav, to je vseeno treba priznati, ne nujno največje. Minister Rupel si je v svojem mandatu poleg nekaterih uspehov privoščil tudi vilensko deklaracijo, dejanje, ki se Danilo Tuerku, pomočniku generalnega sekretarja Združenih narodov, zdi "neprimerno in nepotrebno". Sicer pa je to, da je v predkazenskem postopku minister, bolj oteževalna kot olajševalna okoliščina. Visok državni funkcionar naj bi bil zgled državljanom, zanj v idealni družbi kazenska odgovornost sploh ne obstaja, ker že zaradi svoje funkcije in zaupanja volilcev ne more kršiti zakonov.

Zanimivo pa je, da Ruplov vladni šef, ki je tudi šef Ruplove stranke, razmišlja drugače. Na izrecno vprašanje, ali bo od zunanjega ministra zahteval odstop že sedaj ali takrat, ko naj bi bila vložena obtožnica, so iz Ropovega urada poslali le plehek protokolaren odgovor, da za ministra velja ustavno načelo domnevne nedolžnosti in da je "podpora ministru Ruplu, tako kot vsem ministrom v vladi, vezana na njihovo delo, za katerega so znotraj vlade odgovorni". Rop o politični odgovornosti svojega ministra noče govoriti, tako ga posredno brani in prevzema krivdo za njegove napake. Pa tudi v LDS za zdaj še ni nobenih indicev, da bi razpravljali o Ruplu, zaradi diplomatske akademije in morda tudi zaradi odkritega spogledovanja z vodilni stranki ne ravno naklonjenim Janezom Janšo. Rupel je v že omenjenem intervjuju sicer povedal, da je izvršnemu odboru stranke predlagal, naj analizira nastali položaj.

Tožilstvo in vlada pa nista edina, ki lahko oštejeta predavanj željnega ministra. O ministrovi odgovornosti lahko z interpelacijo odloča tudi državni zbor, v skrajnem primeru se lahko zateče k obtožbi pred ustavnim sodiščem. A za prvo, sploh pa za drugo je zelo malo možnosti. Verjetno bi minister Rupel, še preden bi si nakopal interpelacijo, takšni predlogi so zaradi diplomatskega priklanjanja ameriškemu napadu na Irak v parlamentu krožili že v začetku februarja, premieru Ropu užaloščen ponudil odstop. Če pa bi se po naključju našlo deset poslancev, ki bi pri Pahorju vložili zahtevo po interpelaciji, bi bila razprava o Ruplovi odgovornosti zelo nenavadna. Koalicijskega ministra bi gotovo podpirali nekateri opozicijski poslanci, kakšen koalicijskih pa bi zagovarjal nezaupnico. Seveda pa morebitno slovo ministra Rupla nikakor ne razreši domnevne kazenske odgovornosti.