Uvodnik / Jani Sever: Iskanje trenutka

Zunanji minister je v preiskavi. Kako naj opravlja svoje delo? Kako naj vodi diplomacijo? In kako je lahko predkazenski postopek proti njemu izpeljan nepristransko? Konec koncev gre za ministra, in to ne katerega koli. A paradoksalno, prav zato tudi ni nobene možnosti, da bi odstopil.

Ministru so, kot pravi, odvzeli predmet na fakulteti za družbene vede. Predmet, ki ga je predaval dolga leta. Fakulteta je v preteklih letih postala celo nekakšen center protinatovske kampanje. Kampanje, ki je bila po prepričanju preiskovanega usmerjena predvsem proti njemu. Odpoved sporazuma zunanjega ministrstva s fakulteto o študiju mednarodnih odnosov je tako prišla verjetno pričakovano. Tako, mimogrede. Hkrati je ministrstvo že rezerviralo del svojega denarja za novo diplomatsko šolo. Akademijo, na kateri bi imeli tudi za radodarnega ministra gotovo več razumevanja. Ne brez razloga. Dobili bi izjemno slavnega predavatelja. Profesorja, ki gotovo zmore ob tem, da vodi zunanjo politiko, napisati marsikatero besedo in poučevati še svoj predmet. Ne le priložnostno. Mimogrede, kako bi šele akademsko zacvetel, če bi se temu posvetil intenzivneje. Vse skupaj je menda skrajno normalno. Kvečjemu vredno slave in hvale. A namesto tega, nesramnost. Ministra začnejo preiskovati. Vse skupaj je sprožil celo neki vladni uradnik, ki je slučajno pristojen za boj proti korupciji. Ker so obtožbe seveda lahko samo stvaritev iz nič, je tudi preiskava lahko samo plod zarote. Spletka z ozadjem, vrednim veličine lika in dela zunanjega ministra.

Predsednik vlade je bil v javnosti skop s komentarji. Zunanji minister je pač nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda. Tako kot vsi drugi. Pravni postopki tečejo. Razen tega iz vlade na ministrove obtožbe ni bilo nikakršnih odzivov. Čeprav so bile hude. Zunanji minister namreč govori o vladi v vladi in o spletkah na ravni vlade, hkrati pa izraža sum o delu vladnih institucij in nezaupanje v neodvisnost preiskovalnih organov. Vlada pa nič. Bo že minilo. Zadeva je vsekakor neprijetna, vendar hkrati tudi zunanji minister, kljub svojemu očitnemu nezaupanju v vlado, v kateri sedi, ne kaže nikakršnih znakov, da bi jo nameraval kmalu zapustiti. Kar je razumljivo, saj gre, kot menijo nekateri, za precej nepogrešljivega človeka. Tako v vladi kot očitno tudi v LDS, kjer igra zunanji minister, po svojem prepričanju, kot Demokrat vlogo sredinskega liberalnokonservativnega centra. Šele Demokrati so skupaj z Zelenimi po njegovem novi stranki leta 1994 prinesli legitimnost osamosvojiteljev, ki je ZSMS ni imela. Obe, vlada in LDS, ga nujno potrebujeta. Za demokratično legitimiteto. Zunanji minister je o tem prepričan. Predsednika vlade je tako pozval, naj ga javno zaščiti, hkrati pa zahteval, da se sestane izvršni odbor LDS in se opredeli.

Kako nelagodna je situacija za predsednika vlade in LDS, priča anekdota, da naj bi bil zunanjega ministra vprašal, ali bi šel za evropskega poslanca oziroma ali si bolj želi končati mandat. Zarota? Spletka? Si premier torej želi, da bi zunanji minister odšel v Bruselj? Se ga je naveličal? A zakaj ga potem enostavno ne zamenja? Se boji, da bi odšel tudi iz LDS? Vsekakor bi imel kam oditi. SDS mu je po preimenovanju v Demokratsko stranko gotovo še bliže kot prej. Saj se sliši skoraj kot SDZ. V LDS pa je, kot pravi, tako ali tako pristal bolj po naključju. In se udomačil. Saj je imel za to dovolj razlogov. Konec koncev je težko postati zunanji minister, če si član opozicijske stranke. Vendar se zdi, da tudi LDS zunanjega ministra potrebuje vsaj toliko kot on stranko. Razlogov je več. Nanj se lepi krivda za nespretnosti v zunanji politiki, v kateri so uspehi praviloma skupni. Stranko vleče na politično sredino in včasih tudi čez ter je most do opozicije, ki ga drugi tako težko vzpostavljajo. In vendar mu javnomnenjske raziskave ne kažejo pretirane priljubljenosti. Pravzaprav se zdi, da bi še največ škode za stranko njegov odhod povzročil s tem, da bi zunanji minister s prestopom gotovo okrepil vrste "pomladi".

To bi bil nedvomno velik politični dogodek, saj bi se s tem na isti strani po dolgem času znašlo skorajda vse pravo razumništvo dežele. Osamosvojitelji. Sami, brez ostankov kontinuitete. Konec koncev o tem, da bi bilo to ob profiliranju slovenskega političnega prostora morda edino logično, priča tudi ministrova razlaga vzrokov za zaroto proti njegovi osebi. V ozadju preiskave suma korupcije naj bi ne šlo za nič manj kot za boj za interpretacijo zgodovine. Za interpretacijo nastanka Slovenije in tega, kdo je za državnost dežele najzaslužnejši. Prenavljajoči se komunisti, vsaj od Kavčičeve tradicije naprej. Ali disidenti, borci za demokracijo, Demos. Ali gre torej pri slovenski državnosti za nadaljevanje idej "partijskega liberalizma" sedemdesetih in osemdesetih let? Ali pa je Slovenija nekaj novega, skorajda stvarjenje iz nič? Nekaj, kar so ustvarili on in njegovi soborci. Resnica je seveda smo ena. "Pomladna". Nobene dialektike. Deželo so osvobodili osamosvojitelji. Drugi so jim samo nagajali. In to še vedno počnejo. Ukradli so zasluge zaslužnim in zavladali. Sedaj se želijo znebiti še zadnjega v svojih vrstah. Žalostna Slovenija; če bo odšel, bo za njim ostala samo še požgana zemlja neokomunistične kontinuite.

Razmišljanja zunanjega ministra so res v hudem sporu s siceršnjo politično dikcijo LDS. Vendar za zdaj za odhod iz nje očitno še ni napočil čas. A kdo ve. Morda lahko "pomlad" zmaga na prihodnjih volitvah.