Za geje je huje kot v času Miloševića

Atila Kovač, urednik prve srbske gejevske revije Dečko

Kako je Dečko dobil ime in zakaj ravno tako?

Dečko je boyfriend, fant, splošna beseda za osebo moškega spola, nedoločni zvalnik, torej večpomenka in pogosto uporabljana beseda. Ideja je bila, da najdemo besedo, ki bo nedolžna, vsekakor domača, brez pretiranega aktivističnega ali kakega drugega pojasnjevanja. Pazili smo tudi, da nas ne bi mogli povezati s pedofilijo, kar je pogost način napadanja, da v imenu ne bi bilo nič napadalnega, s čimer smo možnost negodovanja tistih, ki jih bo Dečko vsekakor motil, zmanjšali do minimuma. Težko je najti argument za napad, razen samega dejstva, da taka revija obstaja.

In? Je bilo kaj napadov?

Nikoli. Mogoče tu in tam kaka grozilna elektronska pošta, na katero pa prijazno odgovorim in se pošiljatelju zahvalim, da je povedal svoje mnenje - in to ga zmede.

Kakšni so bili odzivi na prvo številko?

Najprej smo morali pojasniti, da gejevska revija ni pornografska, da ne grize, da ne širi aidsa. Precej časa je minilo, preden so ljudje zavzeli stališče do revije, odziv pa bi lahko opisal s terminom, ki si ga je izmislil švedski varuh človekovih pravic, tiranija molka. Zavestno si nismo želeli prevelikega buma, tudi kake posebne kampanje ne, ker je bila osnovna ideja, da se revija sčasoma uvrsti med mesečnike, ne da bi bilo treba posebej poudarjati, da je njena osnovna naloga ukvarjanje z gejevsko tematiko.

Kdo so novinarji pri Dečku?

Na začetku je sodelovalo več novinarjev iz tujine kot domačih. Težko smo našli dobrega oblikovalca, ki bi bil pripravljen postaviti tehnični del: ali so zahtevali ogromne honorarje in vztrajali pri popolni anonimnosti ali pa so pred tem bežali kot hudič pred križem.

In danes?

Zdaj imamo večje število stalnih sodelavcev, tako da smo revijo z začetnih 36 strani razširili na 44, kmalu pa pričakujemo še dodatno širitev. Sodelavce izbiramo izključno po kriteriju kakovosti in medijskih izkušenj, ne pa po spolni usmerjenosti. Osebno menim, da lahko taka "mešana" ekipa dela bolje - različna stališča, mnenja, mogoče je boljše in točneje predvideti nekatere morebitne negativne odzive na posamezne članke.

Nekatera imena v impresumu so, se zdi, še vedno psevdonimi, na primer Ivana Kneginja Burgundska ali lektorica Jovana Orleanka.

Nekateri novinarji so delo pri nas sprejeli pod pogojem, da lahko pišejo pod psevdonimom, ker pa se jih vse več podpisuje s svojimi pravimi imeni in začetnicami, ta običaj počasi postaja del preteklosti.

V kakih karakterističnih situacijah se znajde uredništvo Dečka, drugi mediji pa ne, ko gre za odnos z okoljem?

Kot posebnost bi izpostavil to, da nam nekatere tiskarne niso želele poslati niti ponudbe za tiskanje revije, da nekateri lokalni distributerji niso želeli prodajati naše revije, zato Dečka še vedno ni v uradni distribuciji v Sloveniji in na Hrvaškem. Glede na to, da revijo izdaja nevladna organizacija, smo do pred dvema mesecema po zakonu morali plačevati 20-odstotni davek na tisk, kar je bil edinstven primer v državi. Dolgo tudi nismo bili oproščeni davka od prodaje. Dokument o registraciji smo dobili z enoinpolletno zamudo, na kar ni vplivalo niti to, da smo na ustavnem sodišču Srbije tožili pravosodno ministrstvo. Ko smo pozneje gostovali v eni najbolj gledanih oddaj na TV Pink, je namestnica ministra za človekove pravice izjavila, da bomo vendarle dobili zakonsko registracijo.

Kako je s stiki z ministrstvom za kulturo in medije?

Ko smo jih prvič poklicali, da bi izvedeli podrobnosti pravne procedure za oprostitev davka od prodaje, nam je uslužbenec rekel, da "homoseksualnost ni del srbske kulture", in nam ni odgovoril na vprašanje. Šele ko smo se po telefonu pogovarjali z nekom iz ministrovega kabineta, precej vztrajno, so nam povedali, kaj moramo narediti, moram pa povedati, da smo jih pred tem vprašali, ali lahko imamo izjavo njihovga uslužbenca za uradno stališče ministrstva.

Kaj pa prodajalci v trafikah? Kaj pa oni pravijo?

V številnih trafikah so nas dolgo postavljali med pornografske izdaje, dokler prodajalke niso začele brati našega horoskopa in receptov. Potem se je Dečko znašel med drugimi mesečniki. Težave imamo tudi s stacionarno telefonsko številko oziroma z naslovom. Še vedno uporabljamo poštno ležeče in od razpoloženja zaposlenih na pošti je odvisno, ali bodo našli vse naše pošiljke, saj nam niso odobrili posedovanja poštnega predala.

Ja, videl sem, da v impresumu ni ne telefonske številke ne naslova uredništva.

Sodimo, da bi objava naslova zahtevala dodatne stroške za varovanje uredništva.

Menite, da ne bi bili varni?

Po eni strani sem spoznal, da večina misli, da imamo varnostnika, ki je kot tridelna omara, da imamo kamere in vso opremo, ki je potrebna za maksimalno zaščito. Eni verjamejo, da imam svoje gorile. Po drugi strani pa sem naredil poskus in sem enkrat čez noč pustil vsa vrata odklenjena. Nič se ni zgodilo.

Kaj pa sosedje?

V glavnem so se navadili, razen enega, ki si niti v dvigalo ne upa s člani uredništva in ki vsakič znova histerično ponavlja svoja stališča. Seznam je kar dolg, vendar se človek sčasoma navadi, tako kot se tudi oni navadijo na nas, včasih so nenehno se ponavljajoče histerične situacije že kar dolgočasne. Saj bo minilo, sčasoma.

So nekateri politiki in državniki pristali na intervju v vaši reviji?

Razen posameznih javnih osebnosti, na primer književnika Vladimirja Arsenijevića, igralke Mirjane Karanović, scenaristke televizijske oddaje Neki novi klinci, v kateri se pojavljajo tudi homoseksualci, Spomenke Kovač, predsednice komisije za boj proti korupciji Verice Barać, vaterpolista Petra Žmaka ..., ni bil še noben politik pripravljen, da bi za nas karkoli izjavil, kaj šele, da bi pristal na intervju. Eni so neuradno izjavili, da "še niso pripravljeni", ali pa se sklicujejo na to, da je še prezgodaj. Če naj bom nesramen, bi dodal, da jih kličemo zgodaj popoldne. Politiki računajo in sodijo, da jim kakršnakoli afirmativna izjava glede homoseksualcev ne bo prinesla pozitivnih političnih točk, večino svojih načrtov pa delajo od danes do jutri.

Kaj pa, ko bi radi informacijo od kake državne ustanove?

Spomladi smo želeli informacije od Uprave za moralo pri generalštabu (takrat še) Vojske Jugoslavije, kjer so se, na srečo, odzvali pozitivneje, kot smo pričakovali - upoštevali so dejstvo, da smo tudi mi navadna medijska hiša: po nekaj mesecih so nam poslali odgovor, da niso več pristojni za odnose z javnostmi, in nas napotili na obrambno minstrstvo. Tam pa še vedno molčijo. Drugače pa je, če je državni uslužbenec kogaršnji znanec, sorodnik, prijatelj ali prijateljica. Takrat je stik bolj oseben in niso tako odbijajoči do gejevske revije. Opazili smo, da v večini primerov pravzaprav niti ne vedo, kako naj se odzovejo, ker je treba dokazati, da smo demokratična država, ampak vendarle ne preveč. Nikakor jim ne uspe najti prave poti, zato kar naprej nihajo.

Povejte mi kaj o združenju New Age - Rainbow, ki izdaja Dečka.

N.A.R. je organizacija, ki je januarja 2000 organizirala prvo in edino konferenco LGBT v Novem Sadu. To srečanje je bilo čisto odprto, celo za širšo javnost. Ker je vse skupaj minilo mirno in brez kakršnihkoli incidentov, mediji tega dogodka pozneje niso več omenjali. Lani poleti smo v Bački Topoli organizirali poletni lezbični in gejevski kamp ter konferenco, kar je tudi minilo brez incidentov. Takrat je prišlo do ironične situacije, ko je neka televizijska novinarka kar naprej spraševala, ali smo imeli težave, ali so nas pretepali, ali so nam grozili in podobno. Ker sem moral kar naprej ponavljati, da je vse v redu, me je minilo potrpljenje in sem ji predlagal naslednje: če že vztraja pri frki, naj pride s televizijsko ekipo, nekdo jo bo že premlatil, imela pa bo tudi odličen naslov: "Pedri pretepli novinarko!". Po tem se ni več oglasila. Politika organizacije je, da deluje čimbolj mirno in da s svojimi projekti nagovarja tudi širšo javnost, ne samo LGBT-populacijo. Tako je nastal, v svetovnem merilu morebiti edinstven, projekt Help_Line, osebna in psihološka internetna pomoč, kjer je anonimnost sodelujočih maksimalna. Od drugih organizacij se razlikujemo po tem, da na aktivizem gledamo malo drugače in uporabljamo tako imenovano irsko metodo, torej da se, kolikor je mogoče, vključujemo v družbo, v kateri živimo. Naš cilj je, da nas sprejmejo kot svoje sosede in osebe, s katerimi živijo v isti državi, ne pa da se ločujemo.

Kako je z oglaševanjem v Dečku?

Posamezna mednarodna podjetja, ki se redno reklamirajo v vseh velikih gejevskih revijah po Evropi, niso pristala niti na to, da bi jim v Dečku objavili brezplačno reklamo. V pojasnilu so zapisali, da so njihovi izdelki "samo za družinske revije". Nihče ne želi biti prvi, nihče ne želi dobiti gejevske etikete. Tudi po dveh letih izhajanja so še vedno neodločni. Zanimivo je tudi to, da ima neko slovensko podjetje, kot pravijo zaposleni v njegovem marketingu, izrecno politiko, da v nobenem primeru ne oglašujejo v gejevskih revijah, tudi če jim je ponujena brezplačna reklama.

Za katero podjetje gre?

Ne vem, ali je korektno, če povem, da gre za Krko.

Ali nekatere radijske postaje še vedno ne želijo objavljati vaših promocijskih oglasov?

Ko smo imeli reklamno kampanjo na radijskih postajah po Srbiji, so se samo radijske postaje v Nišu odzvale negativno. Ena radijska postaja, članica ANEM-a (Združenje neodvisnih elektronskih medijev, ki ga neuradno vodi B92), je zavrnila predvajanje plačane reklame, neka druga pa je zahtevala petkrat večjo ceno od siceršnje. Eden od sloganov se je glasil "Vankujte! Revija Dečko.". Vankovanje je beseda, ki si jo je izmislil moj takrat dveletni nečak, ki je vedno rekel, da "vankuje", ko se je igral s svojim velikim tovornjakom. Besedo smo vzeli, da bi z njo pokazali stopnjo predsodkov, ki pri nas še vedno obstajajo. Nečaku sem za tretji rojstni dan kot zahvalo za njegovo nezavedno pomoč kupil računalniško miško.

Kje je prodaja najboljša? Kako je s tem na območjih, ki so, uradno, tradicionalno konzervativna: Črna gora, Sandžak, Republika srbska ...?

Dečku gre najbolje v Vojvodini, potem v Leskovcu, kar že počasi postaja medijski fenomen, dobro pa se prodaja tudi v Beogradu in Črni gori, ne glede na to, kako uradno Črnogorci vztrajajo pri svojih tradicionalističnih in patriarhalnih prepričanjih. Iz Črne gore prihajajo sms-i na mobitel uredništva zvečer, ko tradicija najbrž spi.

Glede na vsebino za Dečka najbrž ne bi mogli reči, da je namenjen samo gejevski populaciji, pa tudi pornografski ni.

Vse resne gejevske revije so toliko gejevske, kolikor se ta beseda pojavlja. Skoraj 20 odstotkov bralcev vseh velikih gejevskih revij je heteroseksualcev. Nekateri psihologi in psihiatri berejo zato, da bi dobili kako informacijo o tej populaciji, punce pričakujejo fotografije čednih moških, moški najdejo veliko "moških" tem, nekateri so samo radovedni, trafikantke so dojele, da je naš horoskop veder, recepti pa zelo dobri, so pa tudi taki, ki nas berejo ne glede na spolno usmerjenost, ker najdejo veliko tem, ki so zanje zanimive.

Kaj pa pornografske fotke?

Pornografije ni in je tudi ne bo. Počasi pa uvajamo sprejemljivo zmerno erotiko, glede na to, da je v reklamah za moško modo, parfume in vse drugo, kar se moškim ponuja na plakatih, več erotike, kot je je v Dečku v tem trenutku.

Kaj menite o teoriji (ali "teoriji"), da ima na naši estradni sceni glavno besedo tako imenovani gejevski lobi?

V vseh tranzicijskih državah spada med lokalno folkloro tudi doza paranoične zgodbe o različnih zarotah, zato mora imeti tudi gejevska populacija, ki je glede tega komaj opazna, neko nevidno, skrivnostno ali kako skupino iz Grimmovih pravljic, ki jo podpira, vse druge pa ukine. Problem nastane takrat, ko odrasli ljudje pozabijo, da so pravljice napisane za otroke, in začno sami verjeti v gejevsko zlobno vilo ter v druge duhove in gejevskega lobističnega parkeljna.

Ena atraktivnejših rubrik v vaši reviji, se mi zdi, je Oblecite gejevsko ikono. Do sedaj so tam nastopili politika Mlađan Dinkić in Čedomir Jovanović, igralec Sergej Trifunović in pevka Jelena Karleuša.

Gejevske ikone so igra, ki nikogar ne moti, ima pa tudi sprejemljivo dozo humorja. Narisane javne osebnosti se oblačijo na isti način, kot so se nekoč v rubriki Cicin kotiček v Politikinem zabavniku. V internetni različici iste osebnosti z miško oblačite tako, da izbirate med ponujenimi oblačili. Tako je Goran Svilanović dobil večerno obleko Carmen in mumije, Nataša Mićić srbsko moško in žensko narodno nošnjo, ker je "oče in mati države", in še veliko tega.

Kateri kriteriji morajo biti izpolnjeni, da nekdo postane gejevska ikona?

Kriterij je popularnost in pogostnost pozitivnega omenjanja na velikem številu razprav na gejevskih internetnih straneh. Tako, kot se oblikuje glasbena lestvica, se oblikuje tudi lestvica najpopularnejših javnih osebnosti med gejevsko populacijo.

Ali je bilo med ljudmi, razglašenimi za gejevsko ikono, kaj odzivov?

Razen Jelene Karleuše se na status gejevske ikone ni nihče tako pozitivno odzval. Politiki so modro molčali, neuradno pa so se hecali na račun "oblečenih" ikon. Nikoli nismo slišali, da bi katerikoli od njih negativno komentiral ali da bi negodoval zaradi te rubrike, ker je ideja v tem, da se bralci nasmejejo, ne pa da kogarkoli žalimo.

Ko sva že pri Jeleni Karleuši, ali lahko pojasnite, zakaj je tako popularna in spoštovana v gejevskih krogih v Srbiji?

Večina gejevskih ikon ženskega spola je zadosti "moško" močnih osebnosti v patriarhalni družbi, zato so tudi popularne. Amazonke so lahko bile močne bojevnice, Madonna zna odgovoriti na moške provokacije in ne igra samo gospodinje, ki ima moža, glavo družine, ki je alfa in omega za sprejemanje kakršnekoli odločitve. Eni obožujejo Jeleno Karleušo, jaz osebno sem do nje indiferenten, glede na to, da sem do take folk scene čisto ravnodušen. Po drugi strani pa v gejevskem klubu najdeš tudi take, ki se počutijo dobro samo ob njenih pesmih.

Ali obstajajo v Srbiji pravi gejevski klubi, kje so in kako izgledajo?

Gejevski klub je gejevski zato, ker vam je tam vseeno, če poljubite svojega fanta ali punco, pa sta istega spola. Imamo dva uradna gejevska kluba - Obsession v Novem Sadu in X v Beogradu. Z njima smo domenjeni, da zaradi varnosti lokacij ne omenjamo, razen tega, da sta oba v središču mesta.

Se organizirajo gejevske zabave, hodite nanje, kdo zahaja nanje? Je res, da jih pogosto organizira italijansko veleposlaništvo v Beogradu, kot sem lahko prebral na nekem gejevskem internetnem forumu?

Pojma nimam, koliko zabav z več kot polovico gejevskimi obiskovalci se organizira. Kar zadeva italijansko veleposlaništvo - prvič slišim za kaj takega. Zdolgočaseni ljudje želijo tujce predstaviti kot homoseksualce, da bi imeli argument za svojo teorijo, da je "homoseksualnost uvožena z Zahoda". Kar pa zadeva internetni forum, tam sem o sebi prebral, da imam deset let več, kot piše v moji osebni izkaznici. Naj sanjarijo.

Pred časom ste gostovali na TV Pink v oddaji o spolnih različnostih. Vaš nastop je bil zelo odmeven. Ste bili zelo presenečeni, ko je pravoslavni pop, tudi gost v oddaji, na začetku rekel, da ne želi sedeti poleg vas?

Moram priznati, da nisem niti opazil, da je pop vztrajal, da ne želi sedeti poleg mene. Mogoče se mi to zdi tako nepomembno, da sem na to pozabil. Če se zavzema za krščansko ljubezen, ki mu jo religija narekuje, potem je to odraz njegove omejenosti.

Kako razlagate radikalno stroga stališča Srbske pravoslavne cerkve do homeseksualcev? Ali obstajajo duhovniki, ki mislijo drugače?

Menim, da je manj tistih histeričnih duhovnikov, ki bi vsakega, ki ni povsem po njihovi meri, poslali na oni svet in se pri tem ne bi obotavljali poseči po nasilju. Kot drugo pa mislim, da je eno javni nastop in pridobivanje večjega števila istomislečih na ta način, drugo pa je njihovo resnično stališče. Če je nekogaršnje krščanstvo poziv k nasilju, potem se sprašujem, koliko človeškega je še ostalo v teh ljudeh, koliko pa so že živali, željne krvi in maščevanja.

Se vam zdi, da lahko pogosti seksualni škandali, ki pretresajo Srbsko pravoslavno cerkev, spremenijo njeno stališče do homoseksualnosti?

Vedno se spomnim zgodbe, kako je na odprtje novih prostorov bolgarske gejevske organizacije prišel duhovnik, da bi maševal. Seveda je bil duhovnik gej, tako kot neki frizer, ki svoje homoseksualnosti ni skrival in ki se je pred kratkim pomenišil v Bolgariji. SPC se vede kot otrok, ki zlomi igračko, pa tega ne želi priznati.

Ali lahko iz dejstva, da je glavni urednik prvega srbsko-črnogorskega gejevskega časopisa oseba z madžarsko-slovaškim poreklom, karkoli sklepamo, ne da bi bil ta sklep šovinističen? Ali se to lahko uporabi kot dodatni motiv za antistališče homofobom-desničarjem?

Moje etnično poreklo je madžarsko-rusinsko-slovaško-bunjevsko-nemško, versko pa rimsko-grško in to v koktejlski Vojvodini ne pomeni nič. Po drugi strani pa, če se naučite živeti v okolju, kjer je vsak malo drugačen in drugače mešan, se da še z eno osebno različnostjo pogosto lažje priti skozi. Čeprav ne znamo dokazati, da je Vojvodina strpnejša, je po drugi strani število negativnih odzivov vendarle manjše, pozitivni komentarji ali samo korekten in strpen odnos pa je pogostejši kot v drugih delih države. Mogoče je pa tudi, da mi bolj potenciramo zgodbe s srečnim koncem, kot drobne prepire s sosedom, kateri bo prvi stopil v dvigalo.

Ali obstajajo uradni podatki o številu homoseksualcev v Srbiji? Po nekaterih izračunih jih je okoli 600.000.

Jasnih pokazateljev ni. Tisti, ki še sebi ne upa priznati, v anketah težko govori o svoji spolni usmerjenosti. Obstajajo splošne statistike o številu LGBT-populacije v veliko državah in potem se samo vzame računalnik in dobimo številko. Durex je pred kratkim objavil podatek, da se je v Srbiji pet odstotkov vprašanih opredelilo za homoseksualce.

Lani poleti ste napovedovali gay pride v Podgorici. Kaj je bilo s tem? Napovedano je bilo, da bodo parado varovali člani desničarske organizacije Obraz.

Zgodba o paradi je prinesla prve rezultate: prodaja Dečka se je zelo povečala, gejevske teme so v črnogorskih tiskanih medijih postale skoraj redne, gejevske vzdevke v klepetalnicah v Črni gori tolerirajo in diaspora jih pogosto brani, če se kak anonimus spomni, da bi jih žalil ali napadal. Bistvo parade je opozarjanje javnosti, da ta manjšina, pa naj je še tako nevidna, vendarle obstaja.

Gre torej za izmišljeni dogodek? Kaj pa tisto z Obrazom?

Vprašajte mojega nečaka, vam bo vankoval odgovor. Kar pa zadeva Obraz, res poznam nekatere. Niso tako slabi mulci, samo pijejo preveč.

Ali lahko kmalu pričakujemo gay pride v Beogradu?

Pred več kot mesecem dni so v Beogradu ustanovili organizacijo, ki se ukvarja predvsem z organiziranjem parade. Glede na to, da so začeli pravočasno in da se ukvarjajo predvsem z ustreznim varovanjem, dvomim, da se bo zgodilo kaj podobnega kot pred dvema letoma. Če policija dobiva plače iz davkov državljanov te države, potem je njena dolžnost, da ščiti vsakogar, osebna stališča pa naj v tem primeru pusti doma.

Pred kratkim so v tabloidu Balkan objavili lestvico srbskih homofobov. Prva na lestvici sta rokerja Tony Montano in Bora Đorđević, tretja pa je Olivera Katarina, nekdanji seks simbol bivše Jugoslavije. Kaj menite o tem?

O Balkanu menim, da je eden najmanj pismenih medijev pri nas, saj niti tračev ne znajo prenesti tako, kot treba, kaj šele informacije. Če Tony Montano ne bi kričal, da je proti gejevski populaciji, ga ne bi nihče poslušal. Bora Đorđević je bil pripravljen dati izjavo za Dečka, tako da je bil vsaj korekten, če nič drugega. Olivera Katarina je bila babica, ko sem bil jaz še otrok in ko sem jo poslušal s svojo babico. Glede na to, da je sedaj tudi moja babica precej stara in senilna, njenih izjav ne jemljem resno. A ste prepričani, da se spomni, kaj je rekla?

Je Srbija homofobična država?

Hm, recimo 70:30, da je.

Je stanje v Vojvodini, kot liberalnejšem in multietničnem okolju, kaj boljše?

V bistvu ja, čeprav je to težko jasno dokazati. Razen če kot primer navedem to, da nihče, ki je bral Dečka v središču Novega Sada, ni imel nobenih težav.

Ali biti gej v Srbiji in Črni gori hkrati določa tudi politično, levičarsko-liberalno, opredeljenost?

Obstajajo tudi gejevski desničarji. Ko sta bili najmočnejši politični opciji DS in DSS, se je gejevska populacija, tako kot vsi drugi, delila po istem načelu. Še vedno je težko razumeti, da homoseksualci niso neka homogena celota, ki se vede podobno in misli isto - to niso kloni, ki se le po spolni usmerjenosti razlikujejo od večine.

Menite, da imajo homoseksualci glede volitev enotno stališče?

Dvomim. Če mi poveste, koga bodo volile blondinke, vam bom jaz povedal, koga bodo volili geji v Srbiji.

Kako bi v nekaj stavkih opisali uradno stališče države do gejevske populacije? Ali se stanji pred in po Miloševiću razlikujeta?

Večina bi odgovorila: "Pa ravno mene ste našli! Joj, ne bi o tem!" Za Miloševića to ni bilo pomembno, sedanji politiki pa kogaršnjo morebitno homoseksualnost včasih uporabijo za odpravljanje političnih nasprotnikov. Tukaj se še vedno mešata demokracija in anarhija. Stanje je dejansko slabše kot prej. Prej ni bilo tako vidne in agresivne homofobije, ravno tako pa gejevske organizacije niso delale tako javno in ni bilo gejevskih medijev. Težko je biti proti tistemu, česar povprečen človek niti ne vidi. Če štejemo negativne komentarje in neprijetne situacije, ki jih doživlja povprečen gej v Srbiji, je tega številčno sedaj več.

povezava

povezava