Staro za novo

Kako je Dimitrij Rupel reševal svoj stanovanjski "problem"

Večina navadnih državljanov vse življenje varčuje za nakup stanovanja, zunanjemu ministru dr. Dimitriju Ruplu pa se s tem ni bilo treba nikoli zares ukvarjati. Če je stanovanjske težave po naključju že imel, jih je zelo elegantno rešil. Tako je na primer že leta 1991 izkoristil svoj takratni položaj zunanjega ministra za to, da je dobil službeno stanovanje, ki mu ni pripadalo. Mladina je na to opozorila leta 1994, a brez uspeha, saj razkritje zgodbe ni v ničemer škodilo Ruplovi politični karieri. Ravno nasprotno. Z lahkoto je posegal po najvišjih funkcionarskih mestih. Tako je od leta 1995 do sredine leta 1997 opravljal funkcijo ljubljanskega župana, se nato preselil v Washington, kjer je opravljal funkcijo veleposlanika, danes pa znova opravlja funkcijo zunanjega ministra.

Neupravičeno do službenega stanovanja

Rupel je 2. oktobra 1991 stanovanjski komisiji vlade poslal vlogo za dodelitev štirisobnega ali večjega trisobnega družinskega stanovanja v središču Ljubljane. Komisija je vlogo obravnavala le šest dni pozneje in Ruplu ponudila štirisobno stanovanje na Šišenski ulici 2 v velikosti dobrih 85 kvadratnih metrov ali enoinpolsobno stanovanje na Malem trgu 7 v izmeri dobrih 43 kvadratnih metrov. Problematično pri tem je, da se komisija ni pozanimala, ali Rupel stanovanje sploh potrebuje. Če bi se o tem pozanimala, bi ugotovila, da je imel zunanji minister stanovanjsko vprašanje rešeno. Njegova žena Meta Rudolf Rupel, ki je bila takrat svetovalka predsednika republiškega komiteja za zakonodajo, je že dobila službeno stanovanje v izmeri dobrih 56 kvadratnih metrov. Po zakonskih določilih zakonca Rupel do še enega službenega stanovanja nista bila upravičena, pa sta ga kljub temu dobila. Komisija je Ruplovi želji ugodila in mu oktobra 1991 dodelila službeno stanovanje skupaj s stanovanjsko pravico na Malem trgu. Stanovanjska komisija je z dodelitvijo stanovanjske pravice kršila stanovanjski zakon, po katerem sta imela zakonca stanovanjsko pravico le do enega stanovanja, razen če bi bili obe stanovanji premajhni za njuno skupno bivanje. Vrh vsega pa Rupel ni imel pravice do službenega stanovanja tudi zato, ker ni izpolnjeval zakonske zahteve, po kateri je bila dodelitev mogoča le, če je bilo stalno prebivališče prosilca od Ljubljane oddaljeno več kot 25 kilometrov. Rupel pogoja ni izpolnjeval, ker je imel v času vložitve prošnje stalno prebivališče na Kardeljevi ulici 7 v Ljubljani. Pomenljivo pri tem je, da je Rupel takoj po uveljavitvi Jazbinškovega stanovanjskega zakona stanovanje na Malem trgu odkupil po določilih tega zakona, se pravi, da zanj ni plačal tržne cene, pač pa le približno 15 odstotkov tržne vrednosti. Skratka, čeprav Rupel do službenega stanovanja ni bil upravičen, ga je kljub temu dobil in ga pozneje celo zelo ugodno odkupil.

Staro za novo

Pričakovali bi, da bo Rupel s to rešitvijo zadovoljen. A ni bil. V stanovanje na Malem trgu je preselil svojo mamo, sam pa si je poiskal boljšo rešitev v hiši, kjer je bil rojen. Družina Rupel je imela namreč stanovanjsko pravico do dobrih 227 kvadratnih metrov velikega stanovanja v drugem nadstropju Šumijeve hiše na Slovenski cesti 16 v Ljubljani. Leta 1995 sta zakonca Dimitrij in Meta Rupel to stanovanje odkupila za borih 60.000 nemških mark, tri leta pozneje pa sta ga zamenjala za 690.000 nemških mark vredno novo stanovanje v večstanovanjski hiši na Žabjaku 8 na Prulah, kjer živita še danes. Pri tem jima je šlo brez dvoma na roko to, da si je podjetje Karantanija, d. o. o., s pomočjo angleških in nemških vlagateljev ravno takrat prizadevalo kupiti celotno Šumijevo hišo, da bi tam zgradilo zabaviščni center, in je bilo torej pripravljeno narediti vse, da bi dobilo v last celotno Šumijevo hišo.

Kako je prišlo do menjave stanovanj? Naključje je hotelo, da je leta 1995, ko je Rupel že opravljal funkcijo ljubljanskega župana, na njegova vrata potrkal Zdravko Karanović, direktor podjetja Karantanija, in mu predstavil svojo vizijo graditve multikina na lokaciji Šumijeve hiše. Naši viri pravijo, da naj bi bil Rupel podjetju Karantanija obljubil aktivno vlogo pri uresničevanju vizije multikina, torej pri pridobivanju različnih dovoljenj, v zameno pa naj bi mu podjetje našlo nadomestno stanovanje. Istega leta, natančneje 22. maja 1995, je upravna enota Ljubljana presenetljivo ažurno izdala delno denacionalizacijsko odločbo, s katero je celotno Šumijevo hišo vrnila nekdanjemu lastniku Svetozarju Hribarju oziroma njegovim dedičem. Čeprav je bila končna odločba o denacionalizaciji izdana šele 15. januarja 1996, sta zakonca Rupel stanovanje v drugem nadstropju Šumijeve hiše že 13. julija 1995 - torej pol leta pred sprejetjem dokončne odločbe - odkupila od Svetozarjevega sina Rada Hribarja. Rupel naj bi bil za dobrih 227 kvadratnih metrov veliko stanovanje s pripadajočo kletjo, shrambo na podstrešju in z mansardnim prostorom v izmeri 9 kvadratnih metrov Hribarju plačal pičlih 60.000 nemških mark, kar je bila tudi za tiste čase neverjetno nizka cena. Čeprav je bilo v hiši poleg Hribarja in Rupla še pet drugih stanovalcev s stanovanjsko pravico, Hribar nobenemu od njih ni omogočil odkupa stanovanja. Izjemo je naredil le pri ljubljanskem županu.

Kako koristen je bil za Rupla nakup stanovanja v Šumiju, se je pokazalo že zelo kmalu. Pro-video, d. o. o., sestrsko podjetje Karantanije, je s Hribarjem že 29. novembra 1995 sklenilo predpogodbo, 26. aprila 1996 pa še pogodbo o nakupu njegovega lastniškega deleža v Šumijevi hiši. Kupnina brez Hribarjevega in Ruplovega stanovanja je znašala 3,6 milijona nemških mark, v pogodbi pa je bilo med drugim navedeno, da bo Pro-video poskrbel za nadomestno stanovanje zakoncev Rupel. Naši viri trdijo, da naj bi bili Ruplu ponudili približno deset različnih nadomestnih lokacij, a se mu nobena ni zdela dovolj zanimiva. Navdušil se je šele, ko so mu predlagali menjavo s približno 220 kvadratnih metrov velikim stanovanjem v večstanovanjski hiši na Žabjaku, ki jo je ravno takrat prenavljalo podjetje ZIL inženiring, d. d. Pro-video je s podjetjem ZIL nemudoma sklenil kupoprodajno pogodbo v vrednosti 65 milijonov tolarjev ali v takratni protivrednosti 690.000 nemških mark za stanovanje na Žabjaku. Hkrati je Pro-video z zakoncema Rupel sklenil menjalno pogodbo z odlogom za stanovanje v Šumiju. Menjava stanovanj bi bila gladko izpeljana, a ker Pro-video zaradi finančnih težav ZIL-u ni poravnal obveznosti za stanovanje na Žabjaku, je sledil še en obrat. Ruplov odvetnik je dosegel, da je posredniško vlogo od podjetja Pro-video prevzel ZIL. Tako je 3. avgusta 1998 ZIL z Ruplom sklenil menjalno pogodbo, na podlagi katere je ZIL postal lastnik stanovanja v Šumiju, Rupel pa lastnik stanovanja na Žabjaku. Ruplu torej za novo stanovanje na Žabjaku ni bilo treba odšteti niti tolarja. Že dva dni pozneje, torej 5. avgusta 1998, je ZIL stanovanje v Šumiju za 65 milijonov tolarjev prodal Pro-videu oziroma sestrskemu podjetju Karantanija Cinemas.

Zakaj je ZIL privolil v takšno posredniško vlogo? Ker ni bil le investitor na Žabjaku, pač pa je na povabilo Karantanije sodeloval tudi pri poskusu vzpostavitve multikina na območju Šumija. V interesu podjetij ZIL in Pro-video je bilo, da se Šumi čim prej izprazni in poruši, da bi lahko začeli priprave na gradnjo multikina. Pri tem je zanimivo, da je od vseh stanovalcev v Šumiju stanovanjski problem rešil le Rupel. Če bi ne bilo zanimanja za gradnjo multikina, Rupel do zelo ugodne menjalne pogodbe verjetno ne bi bil prišel. Pri izvedbi večmilijonske investicije je bilo izjemno pomembno imeti podporo ljubljanskega župana. Ali je Rupel svoj takratni županski položaj, ki ga je sredi leta 1997 sicer predčasno zapustil zaradi odhoda na veleposlaniško mesto v ZDA, zlorabil v svojo korist? Če drži, da je Karantaniji obljubljal pomoč pri pridobitvi dokumentov v zameno za nadomestno stanovanje, bi temu lahko pritrdili. Če ne prej, je bilo Ruplu vsaj leta 1997 popolnoma jasno, da mislijo hišo porušiti in da mora poskrbeti za nadomestno rešitev. Upravna enota Ljubljana center je 1. septembra 1997 podjetju IMOS inženiring, izvajalcu del in zastopniku Pro-videa, izdala gradbeno dovoljenje, ki je zajemalo tudi rušitev objekta. Zastavlja se še vprašanje, ali bi bil denacionalizacijski postopek za Šumijevo hišo enako ažuren, če Rupel takrat ne bi bil funkcionar in če v Šumiju ne bi bil imel najemniškega stanovanja. Nedvomno pa je mogoče reči, da je Rupel iz propadle zgodbe o multikinu izšel kot zmagovalec, saj se mu je s pičlimi stroški uspelo preseliti iz propadajoče stavbe v povsem novo hišo na elitni lokaciji ob Ljubljanici.

Projekt multikina zaradi finančnih težav Karantanije in njenih sestrskih podjetij, pa tudi zaradi dolgotrajnih postopkov pridobivanja dokumentacije in težav z odkupom nepremičnine ni zaživel. Pogodba o nakupu celotne Šumijeve hiše, ki jo je Pro-video sklenil s Hribarjem, je bila zaradi finančnih težav podjetja sredi leta 1999 razveljavljena. Vendar to še ne pomeni, da je propadla tudi vizija multikina. Karanović in Hribar sta zatrdila, da sta vsak svoj lastniški delež v Šumijevi hiši pred kratkim prodala Kmečki družbi. Ker je KD Holding, d. d., večinski lastnik Ljubljanskih kinematografov, gre domnevati, da bo dotrajana hiša nasproti ljubljanske Drame porušena in da bo tam vendarle zrasel zabaviščni center s kinodvoranami.