Dvolične revizije

Računsko sodišče uporablja različna merila za različne ustanove, ki jih preverja

Kaj imata skupnega revizijsko poročilo o pravilnosti poslovanja davčne uprave (Durs) za leto 2001 in smotrnosti poslovanja v letih od 1999 do 2001 ter revizijsko poročilo o izkazih in izvršitvi proračuna Republike Slovenije za leto 2002? Na videz prav nič. V prvem so revizorji računskega sodišča opozorili na številne nepravilnosti in neujemanja v davčnih evidencah (preverjali so davčni dolg), da sploh niso mogli izreči mnenja in je zato predsednik računskega sodišča Vojko A. Antončič od vlade zahteval, naj razreši prvega dacarja na sončni strani Alp, Stojana Grilja, v drugem pa so bili do vlade - če odštejemo nepravilnosti po posameznih ministrstvih - zelo prijazni in so izrekli pozitivno mnenje: "Po našem mnenju v izkazih državnega proračuna za leto 2002 ni pomembno napačnih navedb. Lahko se šteje, da ti izkazi v vseh pogledih pravilno predstavljajo prejemke in izdatke državnega proračuna za leto 2002." Skratka - bad guys, good guys. Toda podrobno branje poročila o reviziji o izvrševanju proračuna, ki je bilo izdano pet mesecev po poročilu o poslovanju Dursa, razkrije, da je Vojko A. Antončič, ki srčno upa, da bo ponovno izbran za prvega državnega revizorja, padel v natančno tisto jamo, ki jo je izkopal Stojanu Grilju, pri tem pa je odigral zelo dvolično vlogo.

V poročilu o izvrševanju proračuna sta zanimivi predvsem strani 11 in 12. Najprej iz tabele razberemo, da je bilo v letu 2001 1,04 bilijona tolarjev davčnih prihodkov (90,82 odstotka vseh prihodkov proračuna), leta 2002 pa 1,07 bilijona tolarjev davčnih prihodkov (91,32 odstotka vseh prihodkov proračuna). Skratka, Stojan Grilj s svojo upravo napolni več kot devet desetin proračunske malhe premiera Toneta Ropa. In zdaj pozor! Revizorji so šli pri ugotavljanju teh davčnih prihodkov še dlje. Delali so namreč primerjavo med evidencami uprave za javna naročila (vplačilne evidence) in evidencami Dursa (davčne evidence) ter opozorili na neusklajenost in ugotovili medsebojno neujemanje. To neujemanje je bilo pri zneskih iz davčnih evidenc 0,03-odstotno, pri zneskih vplačilnih evidenc pa 0,12-odstotno. Za revizorje - čeprav gre za bilijonske zneske - zanemarljivo in so zato izdali pozitivno mnenje.

In zdaj preskok pet mesecev nazaj. Isto računsko sodišče je pomladi letos izdalo poročilo o reviziji poslovanja Dursa in zaradi ugotovljenih nepravilnosti ni moglo izdati mnenja, kar bi bilo po neki logiki zadev slabše, kot če bi Dursu izdali negativno mnenje. In kaj so takrat našli tako strašno nepravilnega? Se še spomnite? Neujemanje pri evidencah. V predlogu revizijskega poročila, izdanega 26. februarja, ki ima še vedno oznako "zaupno", je na strani 6 zapisano: "Nepojasnjenih je ostalo za 2.260 milijonov tolarjev, kar predstavlja 0,16 odstotka vseh pobranih davkov". V dokončnem revizijskem poročilu, ki je bilo izdano 11. aprila, kvantitativno ovrednotena nepravilnost (0,16 odstotka) izgine, pač pa se računsko sodišče začne sklicevati na revizijski standard 500, na podlagi katerega revizorji Dursa sploh niso več pregledovali, pač pa so mu naložili, naj uskladi medsebojne evidence.

Primerjava obeh poročil pokaže, da so imeli revizorji pri ocenjevanju izvrševanja proračuna za leto 2002 povsem druga merila kot pri ocenjevanju poslovanja Dursa v letu 2001, čeprav so pregledovali isto zadevo - (ne)ujemanje evidenc. Sicer je res, da se revizija Dursa nanaša na leto 2001, revizija proračuna pa na leto 2002, toda toliko slabše za Vojka A. Antončiča. V prvem revizijskem poročilu, ki se nanaša na leto 2001, je prvi državni revizor pri Dursu odkril 0,16-odstotno neujemanje evidenc in zato zahteval načrt za odpravo napak, v naslednjem letu, ko je v okviru revizije proračuna prav tako pregledoval ujemanje evidenc, pa so bile razmere po mnenju revizorjev boljše - neujemanje evidenc je bilo samo še 0,03- oziroma 0,12-odstotno, kar pomeni, da je Stojan Grilj svoje evidence v letu dni izboljšal za 0,13- oziroma 0,04-odstotne točke. Ukrepi Dursa za izboljšanje evidenc so bili torej učinkoviti že v letu 2002, saj v poročilu o izvrševanju proračuna Vojko A. Antončič od Stojana Grilja ne zahteva nikakršnih ukrepov več.

Toda računsko sodišče do takih ugotovitev očitno ni prišlo, saj je v letošnjem porevizijskem poročilu o poslovanju Dursa za leto 2001 ugotovilo, da so popravljalni ukrepi Dursa nezadovoljivi, zato je Vojko A. Antončič predlagal razrešitev Stojana Grilja, ker ni pripravil ustreznega načrta za vzpostavitev ažurnih in popolnih davčnih evidenc. Dvoličnost, da te kap. Pa ne samo to. Gre za zavajanje vlade, državnega zbora in javnosti, saj je več kot očitno, da je računsko sodišče za revizijo Dursa uporabilo povsem druga merila kot za revizijo proračuna, pa čeprav je revidiralo isto - izkaz davčnih prihodkov oziroma (ne)ujemanje evidenc. Čeprav še danes ni jasno, kaj so revizorji na Dursu sploh revidirali, saj se osnutek, predlog in končno poročilo med seboj precej razlikujejo, enotno pa je ostalo samo končno mnenje - da ne morejo izdati mnenja.

Postalo je tudi jasno, zakaj je iz predloga revizijskega poročila izginila kvantitativna ocena (0,16-odstotna) neujemanja evidenc oziroma razlika med podatki v letnem poročilu Dursa in davčnim knjigovodstvom. Računsko sodišče namreč glede na pomembnost tistega, ki ga revidira, določi tudi prag tolerance nepravilnosti. Za Durs je bila določena stopnja 0,5 odstotka, isti odstotek pa je določen tudi za revizijo državnega proračuna oziroma proračunskih porabnikov.

Ta nedoslednost pa je bila še posebej izrazita pri posameznih proračunskih porabnikih. Pri preverjanju posameznih ministrstev v okviru revizijskega pregleda proračuna za leto 2002 so revizorji (kvantitativno ovrednotena poraba denarja) odkrili pri ministrstvu za informacijsko družbo 4,47 odstotka nepravilnosti, pri ministrstvu za zunanje zadeve 1,73-odstotno nepravilnost, pri vladnem servisu skupnih služb 1,49 odstotka, pri ministrstvu za šolstvo, znanost in šport 1,33 odstotka nepravilnosti in tako naprej. Vsem tem ministrstvom je računsko sodišče izdalo mnenje s pridržkom, toda če bi bilo načelno, bi moralo izdati bodisi negativno mnenje bodisi se o nepravilnostih ne bi izreklo, kot je to naredilo pri Dursu.

Tudi pri pregledu državnih poroštev v okviru revizije javnega dolga je računsko sodišče odkrilo 1,5 odstotka nepravilnosti, pri samem javnem dolgu pa malo manj - 0,28 odstotka. Toda zanimivo je, kaj je ob tem zapisalo - češ da o delu javnega dolga (preostali javni dolg) ne more izraziti mnenja: "Z revizijo preostalega javnega dolga smo ugotovili napake pri izkazovanju zadolžitev pravnih oseb, katerih večinski delež je v lasti države (...) ter neujemanje podatkov iz revidiranih bilanc stanja s podatki v poročilu o upravljanju z javnim dolgom. Skupna napaka znaša 1.592,171.000 tolarjev."

Torej zelo podobno kot pri Dursu, toda revizorji so se v primeru javnega dolga odločili za mnenje s pridržkom, saj "opravljeno revidiranje nam daje zadostno podlago za izrek mnenja o pravilnosti državnega dolga (...) ne pa tudi o pravilnosti preostalega javnega dolga". Torej se je računsko sodišče izreklo samo o delu javnega dolga, ne pa tudi o "preostalem delu", čeprav ta preostali del pomeni skoraj tretjino vsega javnega dolga!

In čeprav v to kategorijo najbrž ne sodita zbiranje in poraba sredstev za predsedniško volilno kampanjo, je vredno pogledati odstotek ugotovljenih nepravilnosti. Absolutni rekorder je Lev Kreft, kjer so revizorji pri zbiranju denarnih sredstev ugotovili za 23,9 odstotka nepravilnosti, pri porabi sredstev pa za 24,3 odstotka. Revizorji se do tega sploh niso opredelili, pač pa so prijazno zapisali, da "sredstva niso bila pravilno izkazana".

Zanimivo je, da je bilo v reviji Revizor iz leta 1999 zapisano, da mora revizor javnega sektorja upoštevati, da ti uporabniki na splošno zelo skrbijo za zakonitost in pravilnost poslovanja in da je prag pomembnosti običajno postavljen precej nizko, in sicer med 0,5 in 2 odstotkoma vrednosti pregledovane vsote, da pa je treba tam, kjer gre za politično občutljivo področje, določiti še več pragov pomembnosti. In očitno je Durs tako politično občutljivo področje, da je bilo treba zanj določiti poseben, izjemno nizek prag, čeprav so Stojanu Grilju na neuradnem sestanku revizorji dejali, da je prag pri Dursu 0,5 odstotka.