Generacija P-utin

Kdo je Mihail Hodorkovski, najbogatejši Rus, in zakaj je končal v zaporu

Z vsakim kilometrom bližje mongolski meji je bilo bolj jasno, da je že čas, da v prazni rezervoar lade natočimo bencin. V značilni, malo večji vasi ene od ruskih republik, kjer je najvišja in hkrati najbolj neurejena stavba državna šola, najpogostejše prevozno sredstvo pa še zmeraj konj, so na prvi črpalki sporočili, da so v njihovem okolišu nenadoma izklopili elektriko, zato so za nedoločen čas ukinili poslovanje. Tudi na drugem bencinskem servisu, ki je zaradi rešetk bolj spominjal na izpostavo vaškega zapora, je blagajničar skozi ozko odprtino v okencu razložil, da ne točijo, ker da ni "štroma". Položaj bi bil brezupen, če taisti blagajničar ne bi rekel, da je le streljaj od njih Jukosova črpalka, ki obratuje ne glede na izklop elektrike, vode in druge višje sile. Pri Jukosu vozniku sploh ni bilo treba stopiti iz avta, kajti uniformirani fant je z nasmeškom ne samo natočil bencin, temveč tudi hitro vrnil drobiž. Sijoča Jukosova črpalka je bila v vaški idili kot vesoljska postaja iz kakšnega znanstvenofantastičnega filma. "Jukos je super firma, prav občudujem Jukos," je dejal šofer, ne da bi se trudil prešteti drobiž. Fantom iz Jukosa preprosto zaupa.

Kemik in kavbojke

Seveda Jukos - njegovega šefa, Mihaila Hodorkovskega, po ocenah zahodnega tiska najbogatejšega Rusa, so pred kratkim spektakularno aretirali na službeni poti - ni čez noč postal to, kar je: 110 tisoč strokovnjakov, 69,5 milijona pridobljene in 32,9 milijonov predelane nafte lani. Zgodba o uspehu Hodorkovskega je zgodba koncentracije kapitala v rokah kopice ljudi v Rusiji po razpadu Sovjetske zveze. Je zgodba o generaciji ruskega predsednika - generaciji uspešnih štiridesetletnikov t. i. oligarhov, ki so začeli iz nič in v rekordnem času pristali na lestvicah najbogatejših ljudi na svetu.

Tako je bil diplomirani kemik Hodorkovski, rojen leta 1963 v družini sovjetskih uslužbencev, vse do leta 1987 neopazen. Sredi osemdesetih, ko povprečni sovjetski državljani še niso okusili coca-cole, pretihotapljeni francoski parfum pa je bil statusni simbol, je Mihail s skupino prijateljev organiziral mladinski znanstveno-tehnični center. Mladi znanstveniki so se izkazali za zelo podjetne in po govoricah naj bi prodajali kavbojke lastne proizvodnje in trgovali s ponarejenim konjakom.

24-letni komsomolec je tedaj izkoristil komaj legalno priložnost za služenje denarja v še sovjetski Rusiji. S prisluženimi rublji je ustanovil banko MENATEP, katere naziv je sestavljen iz kratic mladinskega centra. Banka je čez nekaj let postala ena prvih odprtih delniških investicijskih družb Rusije. Zanimivo je, da je leta 1997 Hodorkovski zapustil sedež predsednika uprave banke in se usmeril v naftne, na pol državne posle. Kako? Že leto poprej se je pojavil kot podpisnik znamenitega pisma takrat že oblikovane ruske oligarhije. Skupinica podjetnikov, med katerimi so se znašli Boris Berezovski, Vladimir Gusinski, Vladimir Potanin in Hodorkovski, so tik pred volitvami javno pozivali, če ne k prestavitvi predsedniških volitev, pa vsaj k bojkotu glasovanja za tedaj politično nevarnega komunista Genadija Zjuganova. Jelcin, kateremu so pripisovali krivdo za ekonomsko katastrofo v posovjetski dobi, je že v prvem mandatu doživel pet srčnih kapi in je šel v predvolilni boj z negotovostjo. "Zelo sem dvomil, tudi moja družina je bila proti (drugemu mandatu). Bili so časi, ko sem bil tako utrujen, da ob prihodu domov nisem imel več moči za hojo v prvo nadstropje. Zato mi je žena Nina postavila naslonjač v predsobi," je po dolgem molku takoj po aretaciji Hodorkovskega spregovoril Moskovskim novostim prvi ruski predsednik. Njegovo volilno kampanjo "Glasuj, drugače boš izgubil" so podprli zgoraj omenjeni ljudje, kajti alternative Jelcinu nasproti Zjuganovu, ki je besedno zvezo "tržno gospodarstvo" tolmačil le kot psovko, ni bilo.

Pekel, d. o. o.

Oblast in kapital sta se po zmagi Jelcina leta 1996 zlila. Berezovski (doktor fizike in matematike - rojen 1946) je postal svetovalec vodja predsednikove administracije. Medijski mogotec in bankir Gusinski (strokovnjak za nafto in plin in diplomirani režiser - rojen 1952) je dobil uradno zahvalo za organizacijo predvolilne kampanje in članstvo v Svetu za bančne zadeve pri vladi Ruske federacije.

Bankir Potanin (dipl. mednarodni ekonomist - rojen 1961) je bil leta 1996 imenovan za prvega podpredsednika vlade, odgovornega za finančno-ekonomska vprašanja, nato je delal kot namestnik predsednika vlade. Med drugim je državi predlagal zanimiv sistem kreditov, s katerim so mnogi bankirji postali lastniki državnih podjetij, ki so jih sredi devetdesetih še upravljali "rdeči" direktorji stare šole. Banke so dajale kredite v zameno za delnice še neprivatiziranih oz. delno privatiziranih podjetij. In ker se je država vse bolj pogrezala v ekonomskih krizah, mnogi krediti nikoli niso bili poravnani, podjetja pa so bila ta čas preprodana. Leta 1998 je revija Forbes poimenovala Vladimira Potanina za najpametnejšega in najbogatejšega poslovneža Rusije, kajti po državniški službi se je vrnil v zasebne posle.

Banke so šle v stečaj, neizkušeni vlagatelji so jokali za izgubljenim in nesli na novo zasluženi denar v "sveže" ustanovljene banke sicer starih lastnikov, organizirala so se hčerinska podjetja, ena so prevzemala druge ... Zmeraj na tekočem - ruski humor je dogajanja v Rusiji v devetdesetih in osebne vrline oligarhov na primeru Berezovskega orisal z naslednjo zgodbo. Že umrli Berezovski med čakanjem na odločitev Boga, kam ga bodo odposlali - v pekel ali raj, moleduje pri angelih: "Prosim, dovolite mi tri minute, da spregovorim z Bogom." Božji birokrati zamahnejo z roko, skomignejo z rameni in organizirajo sestanek z Bogom. Po treh urah zasedanja Bog stopi iz lastne pisarne in zamišljeno brblja sebi pod nos. "Pekel, d. o. o. - zanimiva ideja. Raj, d. d. - sem za! Vendar ne razumem, zakaj sem le namestnik direktorja ..."

Antisemitizem

Skratka, pred predčasnim odhodom Jelcina, ki je za naslednika imenoval malo znanega Putina (dipl. pravnik in mag. ekonomije), se je divja privatizacija v Rusiji že končala. "On ni maksimalist," je poudaril Jelcin glavno lastnost, zaradi katere je bil Putin izbran.

Leta 2000 po nastopu Putina je bil zaradi goljufij zaprt Gusinski, ki se je s svojimi mediji v informacijski vojni postavil na čečensko stran in si je celo javno drznil primerjati dogodke v Čečeniji s holokavstom med II. svetovno vojno. "V borbi Putina proti meni je nekaj osebnega. Meni, da sem ga izdal. Putin je prepričan, da je država on sam in da tisti, ki ga kritizira, napada državo. Torej umazani mediji Gusinskega so protidržavni," je v intervjuju za El Mundo svojo aretacijo pojasnil Gusinski. Ob koncu leta 2000 je medijski mogotec pobegnil v tujino - danes se Rusija z grškimi oblasti pogaja za predajo Gusinskega. Tudi njegov kolega Berezovski se trenutno kot politični azilant skriva pred ruskim pravosodjem v Veliki Britaniji. In tik pred volitvami v dumo so v celice zapora Matroskuja tišina s podobno obrazložitvijo spravili tudi Hodorkovskega, zoper katerega je proces trajal več mesecev in ki je, verjetno zavedajoč se hitrega propada svojih dveh predhodnikov, javno izjavil, da kljub gonji ne bo postal emigrant.

Goljufije, izkoriščanje pravnih lukenj, utaja davkov ... s temi aduti je mogoče obsoditi več kot milijon, če ne več ruskih poslovnežev. Krasti že davno ni greh, kajti kradejo v Rusiji od pamtiveka, in to od pisarniških sponk do nafte. Spoštovanje uživa tisti, ki je največ "privatiziral" in ob tem dajal možnosti za preživetje drugim. "Zakaj so se spravili ravno na Berezovskega, Gusinskega, Abramoviča in zdaj Hodorkovskega? Zakaj ne zaprejo recimo še koga, ki ni Žid?" se sprašuje obiskovalec foruma ene od ruskih informacijskih agencij. Bruce Jackson je tako za Washington Post zapisal, da smo v "dolarskem" pogledu vsi priča enega največjih nezakonitih odvzemov židovske lastnine v Evropi vse od nacističnih pogromov Židov v 30. letih prejšnjega stoletja. Kajti od časa Putinovega prihoda na oblast so vsi bolj ali manj opazni finančni prestopniki - Židje. Gusinski je recimo celo ustanovitelj ruskega židovskega kongresa. Ali so zato njegovo aretacijo tako podpirali navadni ruski smrtniki, ki imajo tudi Hodorkovskega za židovskega lopova? Hodorkovski je leto pred tem izjavil, da je njegova multinacionalka ena najuspešnejših v razkrivanju finančnopravnih goljufij v podjetju in okrog njega. "Več kot dvesto ljudi letno spravljamo na sodišče - in to bomo počeli še naprej," se je pohvalil v Vedomosti. Vsak delovni dan po enega pred sodnika - recimo, če grozijo njegovim menedžerjem ob prijavi na kakšen razpis, jih takoj zatoži policiji. Torej, ni dvoma, da si je Hodorkovski v letih svojega vzpona nabral veliko sovražnikov - na primer državno naftno družbo Transnjeft, na nepravilnosti katere je opozoril Putina. V intervjuju za Financial Times, potem ko se je za zapahi znašel njegov partner Platon Lebedev, je dejal, da je Jukos postal žrtev boja med dvema taboroma v predsednikovi administraciji - med ljudmi, ki so prišli skupaj s Putinom, in preostanki Jelcinovega tima. "To ni več boj med liberalci in komunisti, kakor je bilo to leta 1996." Poudaril je tudi, da ne namerava kandidirati za predsednika, da se sploh ne namerava ukvarjati s politiko, najmanj do leta 2007.

Bodo pa leta 2008 naslednje predsedniške volitve, na katerih sicer trenutno izvenkonkurenčni Vladimir Putin, kakor kaže, ne bo mogel več nastopati, saj bo imel za sabo že dva mandata. Do tedaj pa - o tem čivkajo že vrabci na strehah - je naftni mogotec želel ustvariti politično zaledje v dumi in je zato finančno podprl stranko Jabolko in Zvezo desnih sil. S tem naj bi prekršil dogovor s Putinom iz leta 2000, ko je novi predsednik države obljubil, da ne bo brskal po procesih privatizacije, če oligarhi ne bodo vtikali nosu v politiko.

Jukosovi piarovci so po aretaciji zatrobili, da je bivanje Hodorkovskega v zaporu Rusijo stalo 15 milijard dolarjev. Saj se niso samo pocenile delnice Jukosa, aretacija s priokusom totalitarizma je postavila pod vprašaj tudi nedotakljivost lastnine v Rusiji in povečala tveganje investicij v rusko gospodarstvo. Pogajanja ameriških korporacij Exxon Mobil in Chevron Texaco o nakupu delnic ruskega naftnega giganta Jukos so se zaustavila vse do razjasnitve usode Hodorkovskega. Slednji, po ocenah revije Forbes 26. najbogatejši človek na svetu, si sedaj ne glede na svoje bogastvo krajša čas v celici še s petimi zaporniki. "Če si želi, si lahko za svoj denar priskrbi v celico televizijo. Za ustvarjanje posebnih razmer za Hodorkovskega pa ni zakonske podlage," je dejal vodja službe za stike z javnostjo ministrstva za pravosodje Boris Koljagin. Kako natančno je lahko rusko sodstvo. Berezovski se je na aretacijo takoj odzval, češ da je to le nadaljevanje gradnje avtoritarne države - utrujenost in depresija naroda sta dovolili današnjim oblastem prehod k odprti fazi represij. Analitiki pa pravijo, da Hodorkovski sicer res ni brezmadežen, a zasluga njegove generacije je, da je Rusija le prišla v tržno gospodarstvo. Gusinski je recimo zastavil nove standarde v posovjetskem novinarstvu, Hodorkovski pa je naučil prijazno smejati se fanta na bencinski črpalki sredi na pol divje ruske stepe.