Film / Jason Robards 1922-2000

Jason Robards igra v Magnoliji patriarha, ki umira za rakom. V zadnjem stadiju je. Ni mu pomoči. Konec je. Tik pred Novim letom je Robards res umrl - za rakom. Drži, v Magnoliji je igral tako doživeto, kot da bi igral samega sebe, resnično osebo. Kar ne preseneča. V glavnem je igral prav realne, historične osebe - ruskega znanstvenika Saharova, tuberkoloznega revolveraša Doca Hollidayja, dementnega Ala Caponea (Obračun na dan Sv. Valentina, 1967), ameriškega magnata Howarda Hughesa (Melvin and Howard, 1980) in trumo ameriških predsednikov (Lincoln, Grant, Roosevelt, Nixon), vlogi urednika Washington Posta Bena Bradleeja (Vsi predsednikovi možje, 1976) in pisca črnih kriminalk Dashiella Hammetta (Julija, 1976) pa sta mu vrgli stranska Oskarja.

Hja, igral je zgodovino, toda igral jo je zelo po svoje, zato je šel kritikom ves čas malce na živce. Toliko bolj, ker je bil še en cinični, arogantni, hedonistični, bučni, patetični gledališki umetnik, ki je, kot je sam rekel, v filmih igral izključno zaradi denarja, pristal v kopici smeti, v klasikah pa le nehote, naključno.

Kariero je začel na newyorškem odru, kmalu postal nekaj takega kot prvak in definitivni interpret Eugenea O'Neilla (Iceman Cometh, Long Day's Journey into Night itd.), se pompozno poročil z Lauren Bacall, vdovo Humphreyja Bogarta, potem pa - že skoraj pri štiridesetih - bušnil v filme in se najbolje znašel na divjem zahodu, bodisi pri Sturgesu (Dan revolverašev, 1967), Leoneju (Bilo je nekoč na divjem zahodu, 1969) ali Peckinpahu (Balada o Cableu Hogueu, 1970). Po letu 1972, ko je skoraj umrl v prometni nesreči, ki je zahtevala masivno plastično operacijo, je bil njegov obraz še bolj robat in kamnit in še bolj podoben divjemu zahodu, ki pa je vmes crknil. Žal. Modernizacija mu je šla namreč na živce, tako da ga poslej najdete le še v vlogah mož iz preteklosti, avtoritet s hudo gravitacijo. Rodil se je poleti 1922.