Garry Marshall / Princesin dnevnik

16-letna Mia Thermopolis (Anne Hathaway) ima hud problem, pravzaprav trpi, pa ne le zato, ker ima čudna očala, čudno frizuro, čuden make-up in čuden obraz, ampak zato, ker ni najpopularnejša punca na gimnaziji in ker se za njo ne meče najpopularnejši fant na gimnaziji. Nihče je ne posluša, nihče je ne opazi, vsi jo ignorirajo: punca je brez moči. Točno, Princesin dnevnik si zada zanimivo nalogo: pokazati hoče, kako se šibka, izgubljena, ponižana lizika prelevi v močno, neodvisno, moderno žensko. Z bojem? Se upre? Se pridruži ženskemu gibanju? Se osvobodi, heh, emancipira? Kako se torej sodobna ženska ojača?

Zelo preprosto: Mia na lepem zve, da je vnukinja Clarisse Renaldi (Julie Andrews), kraljice Genovie, male evropske dežele, ki leži med Francijo in Španijo (in v kateri govorijo angleško, huh), kar pomeni, da je v resnici princesa. Toda če hoče postati princesa, prestolonaslednica Genovie, ki verjetno leži nekje med Ženevo in Genovo, mora skozi drill - skozi transformacijo. Ja, spremenijo ji imidž. Od A do Z. In pred nami je močna, moderna, osvobojena ženska, ki bi lahko prevzela funkcijo nacionalne svetovalke za varnost. Ne, nihče je ne bo več poniževal - vsaj ne brez njenega soglasja. Zdaj namreč ni le najpopularnejša punca na gimnaziji, ampak je najpopularnejša punca v Ameriki. Vidite, dovolj je bilo, da je spremenila imidž. Sanje se ji izpolnijo, ne da bi trznila - ne da bi se kakorkoli angažirala. Ta pravljica ponuja predpubertetnicam dragoceno življenjsko vodilo: nič vam ni treba storiti, vse se bo zgodilo samo od sebe! Dobrodošle v 16. stoletju!

(štarta 27. 12.)

PROTI