Brian Levant / Snežni psi

Če živiš na Floridi, se ti lahko zgodi marsikaj. Recimo: volitve lahko zrežiraš tako, da v Belo hišo pade Bush. Kar nas pripelje do brezskrbnega floridskega dentista (Cuba Gooding), norega na Michaela Boltona, ki na lepem ugotovi, da je bil v resnici posvojen, da je njegova biološka mama ravnokar umrla in da mu je na Aljaski zapustila trop šampionskih vlečnih psov, do katerih hoče zdaj priti gorjanski macho po imenu Thunder Jack, James Coburn, huh, de facto njegov biološki oče.

Če bi komedija Vlečni psi trajala še 10 minut, bi se lahko Cuba še bolj poglobil v svojo preteklost in svoje korenine, vse tja do Napoleona. Če bi trajala še pol ure, bi jo lahko prodali kot del kake telenovele, recimo Esmeralde ali pa Dinastije, v kateri junak vsak dan dobi nov set staršev, bratov in sester. Film Vlečni psi, sicer vlečni konj za družinske vrednote, ponuja štiri sporočila. Prvič, rasna diskriminacija je le trač. Drugič, mraz zbližuje ljudi. Tretjič, preprosto vaško okolje mestnega cinika učloveči. In četrtič, psi, ki govorijo, so naravno okolje za igralce, ki so dobili Oskarja (Cuba in Coburn). Nič, Aljaska je mesto sonca. Edini problem, ki ga imajo prebivalci Aljaske, so slabi zobje, zato je Cuba v njihovih očeh videti kot Lenin.

PROTI