Joel Coen / Mož, ki ga ni bilo

"Delam v brivnici, toda nikoli se nisem imel za brivca," pove Ed Crane (Billy Bob Thornton), kalifornijski zombi št. 1. Tip je anemičen, ekstremno pasiven, napol katatoničen, brez iskre v očeh in brez energije, anonimen, obsojen na enolično življenje, na ponavljanje istega. Druga svetovna vojna se je končala pred nekaj leti - in Ed je očitno umrl. V glavnem molči. S cigareto v ustih. Prižgano. Sam je ugasnjen. Le silhueta. Človek brez zgodbe. Mrtev. Njegov pogled je mrtev. Njegov libido tudi. "Smrt v duši" bi bil dober naslov njegove avtobiografije.

Mož, ki ga ni bilo ima sicer ženo, zelo zapito, parfumsko in lascivno Doris (Frances McDormand), toda ne fukata. Včasih ji obrije noge. In to je vse. Včasih se pogovarjata. Kadar ne fuka s svojim šefom, Velikim Daveom (James Gandolfini), česar se Ed dobro zaveda. Preveč je mrtev in preveč fantomski, da bi bil jezen ali pa ljubosumen. Vso svojo prihodnost ima že za sabo. Le stoično lahko čaka, da se zgodi tisto, kar se mora zgoditi. Hja, dobri stari filmi noir, recimo Poštar zvoni zmeraj dvakrat, Dvojno zavarovanje in Detour, so bili vedno polni likov, ki so veliko kadili, malo fukali, stali v temnem kotu in upali, da ne bo nihče prižgal luči. Če bi jo kdo prižgal, bi sprhneli. V hipu. In Ed je videti tako, kot da bi v film noir stopil iz Kafke. Nepredvidljivo, počasi, elegantno, kot Camusov Tujec.

Toda ko odpre napačna vrata - ko sreča sluzastega šarlatana (Jon Polito), ki mu za 10.000 dolarjev obljubi tiho partnerstvo v bajnem poslu (kemična čistilnica!), in ko Velikemu Daveu pošlje anonimno, izsiljevalsko pismo in mu za 10 tisočakov ponudi svoj molk o njegovih indiskretnostih - se nanj zvrne cel svet, labirint prevar, zarot, petkrajcarskih ironij usode, mističnih sil, pravnih absurdov, nesmiselnih faktov, Heisenbergovega odnosa nedoločenosti in trupel, ki jim lasje rastejo tudi po smrti. "Kriv sem, ker živim v svetu, v katerem ni prostora zame. Kriv sem, ker sem hotel imeti kemično čistilnico." Ed je tipični mali človek, ki se mu nikoli nič ne zgodi in ki nikoli nič ne naredi, toda ko mu kdo reče catch-the-cash, takoj plane za pohlepom in ameriškim snom in pri tem niti ne opazi, da je s tem stopil v Cono somraka, heh, na trg, v svet kapitalistične tekme, v svet večne konkurence, v svet, v katerem vsak dela zase in v katerem je človek človeku volk, v svet, v katerem ni varnosti in stabilnosti, v svet, ki ga presega in ki ga ne razume, v svet, ki se mu zdi vse bolj nedoločen... vse bolj iracionalen... in vse bolj podoben brivski šali.

ZELO ZA

povezava