David Mirkin / Lomilki src

V najboljših in najbolj lucidnih filmih Davida Mameta, recimo v Hiši iger in Španskem zaporniku, vedno nabašete na vrhunske bleferje, ki zrežirajo zapleteno, prefinjeno, mamutsko, zapeljivo in do zadnjega detajla preračunano shemo, v katero potem lovijo suckerje. Film Lomilki src Mametovo shemo formatira kot burleskni, tako rekoč stripovski sit-com. David Mirkin, nekdanji scenarist in producent animirane TV serije Simpsons, je že v komediji Romy and Michele's High School Reunion pokazal afiniteto do blefa, zdaj pa male manipulacije dveh bejb poviša v shemo. Spet sta v fokusu najboljši prijateljici, heh, mati Max (Sigourney Weaver) in hči Page (Jennifer Love Hewitt), le da sta tokrat prijateljici po sili: Max, ki jo je prevarantski moški pustil samo in nosečo, se moškim - bogatim, se razume - maščuje tako, da jih zapelje v poroko (seks pred poroko iz "verskih razlogov" zavrača).

Toda še preden bi lahko prišlo do konzumacije zakona, svojega nič hudega slutečega moža, bodisi potrebnega dobrega fanta (Ray Liotta), "žrtev št. 13", ali piškavozobega floridskega tobačnega magnata (Gene Hackman), zasači v prešuštnem aktu, ki ga je zrežirala sama, jasno, ob asistenci svoje 21-letne Page, ki pa se ji ta parazitska umetnost blefa vse bolj upira, še več - punca se v svojo petično "žrtev" (Jason Lee) zaljubi, kar je huda kršitev njune hladne, cinične, antiromantične, nemoralne sheme. Ni kaj, film ima intrigantno, lucidno, jezno, že kar feministično kljuko - pač žensko, ki ugotovi, da so heteroseksualnost, zakon, družinske vrednote in patriarhalni način življenja le prevara, le past za ženske, in ki mizo potem obrne ter z maničnim rotiranjem likov, nacionalnosti in akcentov patriarhalno logiko izigra proti njej sami. Toda film se konsekvenc svoje podmene ustraši, zato raje pusti, da ženska svoj feminizem izživi v patriarhatu. Še več, pokaže, da je za feministko ideal prav patriarhat, kjer se lahko čuti superiornejšo od vlog, ki ji jih dodeljuje moški.

ZADRŽAN +