Aki Kaurismaki / Mož brez preteklosti

Brezizrazni mož (Markku Peltola) pride v mesto, verjetno v Helsinke, sede na klop in izgubi spomin, ko ga trije huligani mahnejo s kijem. Nima več pojma, kdo je. In kaj je. V bolničnici najprej sicer umre, toda potem "ponovno vstane", jasno, čudežno, in pristane v kontejnerju na rečnem bregu, v trebuhu urbane lumpen-sociale, med barakarji, brezdomci, deklasiranci, zombiji in fatalisti, žrtvami sistema, ki jih je izsesal in pustil zadaj. Vso svojo prihodnost imajo že za sabo, toda tudi za njimi ni nič velikega - prej narobe, nimajo se česa spomniti. Malce jih reši le to, da se življenje vrti naprej, ne pa nazaj.

Življenje Moža brez preteklosti, ki se opoteka med melanholijo, depresijo, samopomilovanjem, občutkom krivde in džuboks-romanco z dobrodelnico (Kati Outinen), režirajo slepa, absurdna, komična naključja, toda ko nehote obtiči v sefu banke, ki so jo ravno prodali Koreji, je to namig, da sta globalizacija in "novi red" ključ za razumevanje tega hladnega, brezdušnega, iracionalnega sveta, ki ljudi meče na kup recesije. Družbeni red je mutiral. In ljudje se ne prepoznajo več. Mož brez preteklosti je napol film noir, napol črna romantična komedija, v kateri je delo le še zlorabljanje, v kateri je humor z eno roko vedno na kovčku in v kateri vsaka poteza meji na zgodnji alkoholizem. V srečanju vseh teh luzerjev ni nič naključnega: globalizacija jih je pač vpisala pod isto rubriko - v novi geto. Po naključju se srečajo le še luzerji in bogataši - recimo ob ropu banke.

ZA +