Gaspar Noe / Nepovratno

Ko na začetku slišimo, da "čas vse uniči", vemo, da je to le teza, ki jo bo skušal Gaspar Noe, avtor šokerja Sam proti vsem, argumentirati - in to brutalno jasno in nedvoumno, hja, Nepovratno. Zato takoj napade: kamera bušne, sunkovito zdivja, nezadržno prodira, leze, grize in šviga - kot bi bila na spidu. Nič je ne poteši, ponuja nam le koščke realnosti brez fokusa, le vizualne nesmisle, ko nestrpno, vrtoglavo in agresivno potuje skozi urbano noč, skozi mrak in mrk, ko kaotično rotira, drsi, skače, seka, trza, blazni in - v imenu dveh furijoznih maščevalcev, Marcusa (Vincent Cassel) in Pierra (Albert Dupontel), zdajšnjega in bivšega fanta Monice Bellucci - išče tisto nepredstavljivo, srhljivo, odvratno, neznosno, nepovratno.

Ne more se kontrolirati - še nikoli ni bila tako podobna sestradani, popadljivi, stekli zveri. Taka je, kot sta Marcus in Pierre, ki v gejevskem fafaško-drkaškem sadomazo klubu "Rectum" iščeta zverinskega, zloveščega, analnega posiljevalca svoje muze - ko ga najdeta, se ne menita niti za proteste gasilske zveze niti za vaš želodec, ki pa ga je itak že uvodno injeciranje morske bolezni pripravilo na ultimativni Grand Guignol, na nihilistični, fantazmagorični razčefuk. Nepovratno se vrti nazaj (ja, a la Memento), od eksplozivnega maščevanja, vrednega grške tragedije (in Kluba golih pesti, huh), prek mučnega, morastega posilstva, ki je tako seksi kot fiksanje Jennifer Connelly v Rekviemu za sanje, do romance, intimne nežnosti, civiliziranosti, človečnosti, "space childa" in sreče, ki nima sreče s časom. Niti ljubezen ne traja. Čas vse zjebe - tudi percepcijo časa. Če bi Kubrickovo Odisejo v vesolju spravili v rektum, bi izgledala kot Nepovratno.

ZELO ZA