Hayao Miyazaki / Čudežno potovanje

Če v velemestu zaviješ v napačno ulico, padeš v pekel - začne se bodisi Idiotska noč ali Ognjemet ničevosti. Če pa v napačno ulico zaviješ na podeželju, se začne Čudežno potovanje. Hej, spomnite se le Alice, ali pa še bolje, Dorothy, ki je iz vukojebine treščila naravnost v Oz. Nekaj takega se pripeti 10-letni Čihiro, ko s staršema pri selitvi na deželo obtiči v opuščenem zabaviščnem parku, ki je očitno v direktnem stiku s halucinantnim svetom duhov, kjer živi nepregledna truma srhljivo grotesknih bitij, pošasti, beštij, zmajev, spak, demonov, brezglavih kreatur, živali, mutantov in čarovnic.

Da tudi njena starša mutirata, huh, v tolsta, nemarna, pogoltna prašiča, je le razlog več, da se Čihiro nemudoma asimilira, pa četudi za ceno stahanovskega garanja v orjaški javni kopalnici. Čudežno potovanje, psihedelični trip Miyazakija, kralja japonskega animeja (Princesa Mononoke), otrokom sporoča troje: prvič, industrija packa in ubija okolje, drugič, ljudje so tako kameleonski (nenehno spreminjajo obliko), da je sklepanje koalicij skoraj nemogoče, in tretjič, ljudje so tako umazani in pokvarjeni, da se morajo umivati tudi po smrti, v svetu duhov.

ZA