Fernando Meirelles / Božje mesto

Poglejte si Pianista, če hočete še enkrat videti, kako so nacisti poljske Žide najprej koncentrirali v getu, potem pa še v lagerjih smrti. Sodobne elite za najnižje, najbolj nebogljene, najbolj izgubljene in najbolj neperspektivne družbene sloje gradijo podobne lagerje - stanovanjske komplekse, ločene od "normalnega" sveta in prepuščene interni, kaotični, laissez-faire logiki preživetja. Eden izmed najbolj bednih stanovanjskih kompleksov na svetu je Božje mesto pri Rio de Janieru, kup smeti na koncu sveta, bolj podoben vojni coni kot mestu - in bolj kozmičnemu vicu kot vicam. Fernando Meirelles izstreli zelo stilizirano in mitomansko, toda intenzivno, stresno, naturalistično sliko odraščanja v tem obupanem, obubožanem, opustošenem, ekstremnem horror showu, v katerem so ropi, mamila, posilstva, nasilje, požari, kri, umori, molotovke in eksekucije tako samoumevni kot brezposelnost, nepismenost in revščina.

Vsi ubijajo - tudi otroke. In otroci pobijajo odrasle. Roparji ne nosijo mask, morilci ne dobijo lisic, instinkt je furija sluma. Oboroženost je pred pismenostjo. Božje mesto, posneto po romanu Paula Linsa, je retrospektivna zgodba o fantu (Alexandre Rodrigues), ki hoče postati fotograf, zgodba o vzponu in propadu psihopata (Douglas Silva), ki prevzame slum, in zgodba o strahovladi tolp, antiheroični vojni za narko trg in začaranem krogu globalizacije. Če bi se Martin Scorsese, Quentin Tarantino, David Fincher in Sergio Leone dogovorili, da bodo posneli Matrico brazilskega sluma, bi izgledala kot Božje mesto. Groteskno, kinetično, angažirano.

ZELO ZA