Antoine Fuqua / Sončeve solze

Da ima Nigerija največjo populacijo v Afriki, da je stalno ujeta v državljansko vojno, puče, nemire, pokole in etnična čiščenja, ki so v zadnjih petih letih vzeli več kot 10.000 življenj, da so volitve vedno režirane in da se na oblasti nenehno izmenjujejo bivši generali, veste. Verjetno tudi veste, da v naftni delti stalno paradira ameriška vojska. Zakaj? Točno, Nigerija je šesta največja izvoznica nafte na svetu. In peta največja ameriška dobaviteljica. Toliko, če se boste slučajno spraševali, kaj v Nigeriji počne Bruce Willis, znani republikanski aficionado... ee, poročnik A.K. Waters, lakonični, stoični, nezlomljivi full-metal Navy SEAL.

V Sončevih solzah namreč tega ne boste zvedeli - povedali vam bodo le, da skuša Bruce s svojim elitnim platoonom po vojaškem puču rešiti dr. Leno Kendricks (Monica Bellucci), ameriško državljanko (italijanskega rodu!), ki pa noče oditi, dokler na helikopter ne vkrcajo tudi njenih pacientov, prestrašenih in nemočnih Nigerijcev, ki bežijo pred genocidnimi milicami. Ker pa vsi ne grejo na helikopter, se družno zaprašijo skozi kaotično nigerijsko džunglo - proti kamerunski meji, kjer njihove krvoločne zasledovalce, nigerijske malopridneže, ameriška letala zravnajo z zemljo. Pred tem kakopak mnogi specialci heroično umrejo, da bi lahko živeli nigerijski civilisti. Humanitarna intervencija, osvoboditev Nigerije in doktrina "preventivnih" napadov se zrolajo v patetično-klišejski propagandni film, ki kaže, kako bi Američani radi, da bi jih videl svet, in ki se konča z izrekom Edmunda Burkea: "Za zmago zla je dovolj že to, da dobri človek nič ne naredi." Ta izrek je zelo rad citiral Ronald Regan. In zelo radi ga citirajo tudi bušiji, recimo general Richard Myers. Pa četudi ga Burke ni nikoli izrekel.

PROTI