Caroline Link / Nikjer v Afriki

Nemški film Nikjer v Afriki je na oko lep. Tudi idejno. In kot veste, filmi z lepimi, univerzalnimi idejami običajno dobijo tujejezičnega Oskarja - film Nikjer v Afriki kakopak ni bil izjema. Toda film Nikjer v Afriki, posnet po avtobiografskem romanu Stefanie Zweig, je film o Holokavstu - in tu se reči zapletejo. Specifično, leta 1938 se nemška židovska družina Redlich - ata Walter (Merab Ninidze), mama Jettel (Juliane Koehler) in hči Regina (Karoline Eckertz oz. Lea Kurka) - preseli v Afriko, na kenijsko farmo. Ne, ne odide na safari, niti ne gre s trebuhom za kruhom, ampak iz "dežele Goetheja in Schillerja" zbeži pred Hitlerjem in njegovimi antisemitskimi jurišniki. Družina se tako znajde v novem okolju, kjer se potem opoteka med asimilacijo, notranjimi trenji in slabimi novicami iz domovine.

Toda ironično, ko Jettel izve, da so naciji njene sorodnike preselili na Poljsko, Walter takoj dahne: "Poljska je smrt!" Ker se Redlichi - in tudi sam film - "zavedajo" Holokavsta, ki čaka nemške in druge evropske Žide, postane intonacija filma na tej točki problematična, moralno sporna: Židje v Evropi drvijo v Holokavst, film pa neutrudno sočustvuje z židovsko družino, ki se je rešila najhujšega in ki ima težave le z mentalnim prilagajanjem na novo, afriško okolje. Bolje rečeno, film odisejado Židov, ki trpijo, ker Kenija ni Breslau, ker se morajo prilagoditi, ker morajo pokazati malce fleksibilnosti, ker morajo premostiti kulturne razlike in ker morajo živeti s črnci, intonira kot Holokavst... ee, kot družinsko tragedijo, ki je del Holokavsta. Kar je trivializacija Holokavsta. In obenem idealizacija. Toda v tem filmu je vse idilično - otroci, medrasni odnosi, kolonializem. Afrika. Le selitev je stres, vreden Holokavsta. Aj.

ZADRŽAN