Guillaume Canet / Moj idol

Kaj je reality TV, veste: to so bebavi showi, ki osrečujejo male, anonimne ljudi - za 15 minut jih naredijo slavne. Da jih pri tem mastno ponižujejo, jih ne moti - ko gre za slavo, ni nobeno ponižanje dovolj žaljivo. Kar te ne ubije, te naredi slavnega. In Bastien (Guillaume Canet) je asistent pri takem reality showu, okej, pri francoski verziji Jerryja Springerja - ker pa ima tudi sam nekaj idej, eno navrže svojemu idolu, ciničnemu producentu Broustalu (Francois Berleand), kralju reality programiranja, ki ga takoj povabi na svoj ranč, da bi lahko v družbi Clare, njegove mlade, hormonske, seksi, nenormalno gostoljubne žene (Diane Kruger), v miru predebatirala koncept.

Bastien, sucker, ki hoče postati voditelj reality showa, je zrel za brezmejno poniževanje, in še preden reče "ampak nekje mora biti meja", ga Broustal - sociopatski Mefisto, ki hoče le "fun, fun, fun" - prelevi v svoj reality program. Kamer niti ne potrebuje. Le zakaj? Manipuliranja ni izumila TV - naredila ga je le bolj kreativnega. Moj idol je zdaj satiričen, zdaj obešenjaški, zdaj grotesken, zdaj absurden, ko skuša ujeti mentalna stanja, ki jih porajajo reality showi, toda problem je v tem, da ne more povedati nič novega - reality showi se pač preveč zavedajo svoje grotesknosti, svoje absurdnosti in svoje nemoralnosti, še več, izgledajo kot svoje lastne parodije. Ja, tako so absurdni, da jih ne moreš parodirati. Ko jih parodiraš, tvegaš, da boš banalen.

ZADRŽAN