Zdravko Šotra, 2002 / Zona Zamfirova

Ob Zoni Zamfirovi vsi rečejo - končno sproščen srbski film, v katerem ni vojne. Nič ni dlje od resnice: Zona Zamfirova, ekranizacija klasike Stevana Sremca (1906), je vojni film. Nacijo, ki je bila dobrih 10 let talka "vojne tematike", skuša spočiti, relaksirati, hipnotizirati - Zona Zamfirova je terapevtski film, turbo zdravilo, telenovelistični eskapizem, ki je nacijo poslal na reanimacijo, navsezadnje, pritegnil je več kot milijon Srbov. Čudež, ki ni nič brez "vojnega" konteksta, v katerem je nastal. Vse je pod kontrolo: film se dogaja v globoki, idilični, kostumski, folklorni preteklosti, ob koncu 19. stoletja, po zmagi nad Turki, ko je v Srbiji spet vse mogoče in ko Niš diši po "novem svetu".

Vse cveti - znanost, umetnost, biznis. Vsi pojejo, vsi plešejo - kolo, trubači. Nacija je le složni multietnični zbor, ki komentira prasketanje dveh mladih src, lepotice Zone (Katarina Radivojević), ante bellum Cece, hčerke bogatega hadžije (heh, vojnega dobičkarja), in nižje situiranega juvelirja (Vojin Četković). To je čas narodne enotnosti: zasebno je javno, med ulico in domom ni meje, bogati in revni so eno, vsi so dobri in moralno neoporečni, nobene zavisti, nobenega nasilja in nobene norosti, red je zlit s tradicijo, politika še ne obstaja. In iskreno rečeno, Srbija tudi ne.

ZADRŽAN