Gus Van Sant, 2001 / Gerry

Gus Van Sant je po fotokopiji Psiha in reciklaži Dobrega Willa Huntinga (Forresterjevo razkritje) ugotovil, da se je v Hollywoodu izgubil, zato je odšel v puščavo - na terapijo. Prijatelja, Matt Damon & Casey Affleck, ki drug drugega kličeta Gerry, se pripeljeta v Dolino smrti, da bi poiskala "the thing", a se izgubita. Njuna sled v pesku izgine. In izginejo tudi znaki civilizacije. Njuno urgentno, panično, agonično, brezupno tavanje se prevesi v noč... noč v tavanje... tavanje v tavanje... in tavanje spet v noč. To je njuna Odiseja 2001. Ne, njun Solaris... njun Bresson... njun Shooting. Pokrajina je lepa, hipnotična, božanska. Sipine, skale, klifi, kanjoni, sinje nebo, oblaki, veter - vau! Čisti transcendentalni horror. Predstavljajte si Moj mali Idaho v puščavi, le da ni nikjer žive duše - a tudi Gerryja sta živa le še toliko kot mirage. Ali pa kot zrcalo, ki se zrcali v drugem zrcalu. Govorita malo, skoraj nič - pač ni besede, ki bi bila dovolj epska in obenem dovolj abstraktna, da bi ujela smisel puščave. Poti ni. Hodita, ne da bi kam prišla - in z vsakim korakom sta bolj anonimna.

Po pol ure izgledata kot Samuel Beckett & Luis Bunuel, ki v Stalkerjevi Coni iščeta Zabriskie Point, po eni uri pa kot Herman Hesse, ki si na Pikniku pri Hanging Rocku vrti Satantango. Gerry je tako minimalističen, da bi lahko trajal 8 ur: dva igralca, ena puščava. Ja, Gerry bi bil lahko tudi Dogma 95, če ne bi Van Sant tako divje potreboval filmske zgodovine. In to dobesedno: v puščavo gre zato, da bi se lahko prepuščal cinefiliji. Puščava je kino, v katerem se vrtijo vsi filmi hkrati.

(Gerryja vrti Kinodvor)

ZELO ZA