Francois Ozon / Bazen

Francoski filmi znajo biti tako sofisticirano banalni in tako kozmopolitsko vodeni, da te zaboli glava. Tak kafetarijski film je Bazen, v katerem se vsi delajo, da niso to, kar se zdi, da so, toda tudi to, kar niso, ni nič posebnega. Sarah, slovita angleška pisateljica srednjih let (Charlotte Rampling), ki skuša v južnofrancoski vili premagati svojo kreativno blokado in dokončati svoj novi triler, in Julie (Ludivine Sagnier), založnikova topless hčerka, ki ji s svojim divjim, bučnim, ekscesnim, promiskuitetnim življenjskim slogom kali nirvano, sta videti le kot neinspirirani, dekorativni izhod v sili.

In tudi ko bejbi, ki ob bazenu sanjata o oceanu, povežejo umor, absurdi, voyeurizem, "občutek nevarnosti" in vzajemna fasciniranost, je sporočilo še vedno le dekorativni nadomestek za sporočilo - če bi Sarah več fukala, bi lažje pisala. Ja? In zakaj potem bestsellerjev ne piše Julie, ki veliko fuka? Tudi filozofija tega filma - zabrisanost meje med realnostjo in fikcijo - je le dekorativni nadomestek za filozofijo. In navsezadnje, tudi konec filma je le dekorativni nadomestek za konec filma - raj za tiste, ki jih taki filmi navdajo z občutkom, da razumejo svet.

ZADRŽAN